Ob dobrih dnevih,

iz mojih vedno po sreči upajočih oči žari vedrina,

ob slabših za masko skrivam žalosten obraz.

Najhuje je tedaj, ko se trudim, pa mi ne uspeva.

Srce utripa v ritmu  večnega vprašanja - obupati ali se boriti.

V glavi nastane nova zmešnjava.

 

Vsi govorijo -

upanje umira zadnje,

v življenju so vzponi in padci,

potrebno se je boriti dalje …

 

Vem, vse to vem, dragi moji!

Tudi to vem, da je razočaranje del vsakdana.

In vem, da se moraš s težavami spopadati,

z njimi obračunati …

 

A raje trmarim, se upiram brez razloga,

čeprav ne v nedogled.

To se ne obrestuje,

stvari vzamem v svoje roke,

hitro spremenim svoje razpoloženje.

Trudim se, da pritečem do cilja

vselej s kančkom dvoma o neuspehu.

 

Upanje je tisto, ki me žene naprej,

da vselej vstanem,

ko mi spodmaknejo tla pod nogami,

ko mi ukradejo dostojanstvo,

ko mi lažejo in me prepričujejo v nekaj,

v kar še sami ne verjamejo …

 

Čakam na tisti čarobni trenutek,

zaradi katerega se je vredno boriti,

zaradi katerega vsem zadnjim dvomljivcem

najavljam, da mi bo uspelo.

 

Uresničitev tistega,

kar je sprva izgledalo

neuresničljivo …

 

Avtorica: Dragana Ostojić

Šola: Šolski center Slovenj Gradec, Srednja šola Slovenj Gradec in Muta

Število prejetih glasov: 113. Obrazložitev.