Rad bi povzpel se na goro,

kjer orel čuva gnezdo,

ugledal še poslednjič

prelepo mlečno cesto.

 

Veter me nosi prek puščav

na staro zbirno mesto,

kjer kot otrok sem se igral,

previdno prečkal cesto.

 

Spominjam se še teh noči,

ki pahnile so me v samoto,

prehodil tisoč sem poti

ugledal svojo zmoto.

 

Da sem vedel in znal,

bil bi bolje izbral.

In ti nebi lagal,

da sem le pri starših spal.

 

Čuval skriti svoj zaklad,

skrivnosti temne, stare,

pazil in imel te rad,

naj nič te ne potare.

 

Spominjam se še teh noči,

ki pahnile so me v samoto,

prehodil tisoč sem poti

ugledal svojo zmoto.

 

Avtor: Anže Fijavž

Mentorica: mag. Natali Borinc, prof.

Šola: Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje

Število prejetih glasov: 188. Obrazložitev.