Luni manjka romantika, okrnjena je

in zvezde so blede. Noč je lepa,

a nima arome. Razmišljam o vlaku;

premaknil bi se in telesa

bi se zaman premaknila meni v odgovor.

Pa bi bila praznina.

Prazna onemela telesa in periodično vrtenje koles.

Nekaj bi zamolklo počilo. Najprej v onemelih

očeh, ker le oči lahko pokajo.

– A tebi je to smešno?

(Smeh je pepel!)

– Kaj drugega mi pa preostane?

 

Pok bi se širil. Bi se res?

Motorji bi brneli, črnilo bi se drgnilo

ob papir, listje bi zelenelo. Vrane

bi kradle nezrele pšenične klase.

Prevrnil se je kozarec. Vino

rdeče požira nedolžnost belih listov.

Kolesa gromeč rohnijo in vrtijo

svoje klice čez gričevja.

Cigaretni ogorek še tli ob hladnih tračnicah.

 

Pa bo ugasnil. In dim se bo še

poslednjič razpel skozi zrak.

Ne bo več ognja, ne bo več cigarete.

Izbljuvana smet razočaranih ust.

Vino žge. Razi požiralnik in želodec.

Sovražim ga, a ga sovražim sladko:

rdečo meglo mi naliva v možgane.

 

Stopil bom v nejasno noč,

morda pa slišim prve ptice peti.

 

Avtor: Lovro Pečnik

Šola: Gimnazija Brežice

Število prejetih glasov: 119. Obrazložitev.