Ko obmolknejo gore, tišina zapoje,

pesni v ritmu rahlih snežink,

v bele nianse zmočenih žalostink,

ki na cvetoče odeje se usedajo v sloje.

 

Na pleča pritiska, kosti lomi tvoje,

v mrak te utaplja ledeni tiran.

Hoteč sveže pomladi, vročih savan,

kako srdite, žafran, biješ boje!

 

V senci pomladi si iz ljubezni izklesan,

se iz goste megle bistriš,

z divjimi pticami začneš plesati sam.

 

V tisočere misli in sanje se razcvetiš,

a le zase živet' je zaman,

saj z naslednjo zimo v osami skopniš.

 

Avtorica: Eliza Lupi

Mentorica: Betka Pohlin, prof.

Šola: Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana

Število prejetih glasov: 183. Obrazložitev.