So stvari, ki poznane so premalo,

so stvari, ki z nami se igrajo.

so sence, ki skozi naravo privihrajo,

so odtenki našega življenja, žalosti, veselja.

 

Mnogim je temna duša,

ki zvita je kot ruša.

Nikoli ne izvemo,

v kakšne kraje mi tja gremo.

Za nami se spomini vsi zgubijo

in ostanki v zemljo potopijo.

 

Ko boš zadnji dih vdahnil,

kaj prekmalu boš že tam,

kjer te veter nosil bo kot list drevesa

skozi oktobrsko pokrajino na vrh gorá,

skozi travnike morjá!

Nato pa te popelje do raja ali pa peklá.

 

Avtor: Benjamin Lap

Šola: Srednja gradbena, geodetska in okoljevarstvena šola Ljubljana

Število prejetih glasov: 100. Obrazložitev.