Hotel sem napisati moderno pesem.

Pretopiti solze v črnilo in z njimi premočiti papir,

da bi ostal le skupek mokrih grudic.

Pustiti kri teči od prstov čez pero, vse do konice,

da bi bili listi tako škrlatni kot ljubezen, ki sem jo naivno skušal ubesediti.

Obtežiti moleskin s črkami, da bi se zgrudil in razpadel pod težo misli.

Spremeniti svoja čustva v dinastije.

 

Hotel sem napisati prihodnost.

Dvigniti pozlačeno rdečo pest nad pustim in sivim, ki me obdaja.

Skritizirati šolo in državo in sistem v eni primeri in enem podrobnem opisu cigarete.

S ciničnim nasmeškom izpostaviti temeljni problem naše generacije.

Da bi moje oči odsevale »položaj današnje družbe« in bi jo,

pasivno sedeč na klopi, zamišljeno preučeval skozi plahto modrine.

 

Hotel sem napisati Biblijo.

Vihrati visoko na nebu kot obraz iz grškega ognja.

Zaplavati proti toku Mlečne ceste in razsvetliti še en del brezmejne teme.

Spremeniti okruške svojega mehkega črnega svinčnika v meteorski dež,

ki bi preluknjal in še enkrat pobil dinozavre.

Biti zvezdni prah, v katerega se povrneš.

 

Lahko pa bi napisal le posvetilo.

Obstajal, kot da nič pomeniti nič ne pomeni.

Le našel svoj in bil nekomu čudežnizid.

 

Avtor: Max Rakušček

Šola: Gimnazija Poljane, Ljubljana

Število prejetih glasov: 217. Obrazložitev.