Ljubezen vedno nastopi igrivo

in nežno zorje čustev njivo.

Na srčno ledino zaseje toplino

in ta požene močno korenino,

ki se počasi, globoko zažira,

vendar srce se temu ne upira.

 

Najlepši je svet,

ko odpre ljubezni se cvet,

a pride dan, ko umrje toplina,

nekdo jo izruje, in kjer bila je korenina,

ostane praznina.

 

Z grenkobo v ustih prekolneš spominov lepoto

in jezen obžaluješ tedanjo slepoto.

Vsakdo si misli, da ljubezni bo jedel pogačo,

a ta le z zvijačo vstopi v srca palačo.

 

Ko to spoznaš, v srcu je grozno,

A za kesanje sedaj je prepozno.

Ko ljubezen odide, za seboj vedno zaklene,

da te nihče več ne prizadene.

 

Avtor: David Debevec

Mentorica: prof. Tatjana Božič

Šola: Škofijska gimnazija Vipava

Število prejetih glasov: 130. Obrazložitev.