Hotela si me razumeti;

moje poglede,

moje besede,

moj jezik,

moje sanje …

 

Skušala si mi kaj reči,

o rečeh, ki so dlje,

manj dosegljive,

ali o sreči,

ki ni vedno tako daleč, kot se zdi.

Včasih moraš imeti le odprte oči.

 

Včasih si mi skušala kaj dati;

nežen pogled,

spodbudno besedo,

le upanje, da zmorem

ali moč, ki bi me gnala do sonca.

 

A meni se je sonce zdelo tako daleč,

jaz v mojih mislih tako nedosegljiva,

moj jezik nerazumljiv,

moja sreča minljiva,

kot bi z oblakom sonce zakril.

 

Moje misli so bile za drugim obzorjem

in moje besede se niso niti srečale z njimi,

tudi če je pogled v pravo smer zavil.

Še upanje, ki je vsake toliko zagorelo v meni,

se je izgubljalo v temi …

 

In ko se mi je zdelo, da se vzpenjam,

sem ugotovila, da je sonce začelo toniti …

 

Avtorica: Nika Jelinič

Mentorica: Gordana Stepanovska, prof.

Šola: Šolski center Novo mesto, Srednja elektro šola in tehniška gimnazija

Število prejetih glasov: 50. Obrazložitev.