Krvave kaplje

mezijo ob oknih

sten

mrtvih bolnišnic.

Joče nebo.

 

Rdečina zastira

ves širni pogled,

vso vidno vsebino,

ves vranin polet.

Joče nebo.

 

Oblaki ‒

tovarne krvi.

Pusti,

brez smotra

in brez luči.

Iščejo smisel,

smrt pa kriči.

Joče nebo.

 

Joče nebo.

Iztiska vso žalost,

žalost sveta.

Tvojo in mojo ‒

najino žalost.

Joče nebo.

 

Mojo žalost

iztiskajo oblaki.

Oblaki, ki nimajo

sence luči.

Oblaki, ki puščajo

morje krvi.

Oblaki, ki čutijo,

da me boli.

Joče nebo.

 

Boli me vsa kri!

Vsa kri,

ki ni moja.

Vsa kri,

ki je tuja.

Vsa kri,

pretočena zato,

ker jo nebo,

da našlo bi sonce ...

... izjoče ...

                   ... nebo.

 

Sonce pa čaka,

čaka za oblaki.

Oblaki, ki iztiskajo

solze krvi.

Iztiskajo žalost.

 

Sonca pa ni.

 

Joče se, joče nebo ...

 

Avtorica: Lucija Zajc

Mentor: Aleš Vrbovšek, prof.

Šola: Gimnazija Želimlje

Avtorica je pesem tudi oblikovala. Ta oblika se je izgubila pri prenosu na splet. Tukaj je dokument v prvotni obliki .

Število prejetih glasov: 2.956. Obrazložitev.