Na robu sveta smo,
a še vedno se smejemo.
Kakor, da bi bili slepi in gluhi
in očitno tudi smo,
saj samo jaz vidim in čutim,
da je blizu strah.
Kakor, da se je največja mora uresničila,
in sedaj velike skale padajo z neba. 

Ni več smisla,
saj niti ni več smeha,
le tih jok se še sliši
in sence jokajo …
Saj bi imel upanje - pa ga ni
in šel bi - res bi šel,
ampak nimam kam ...

Avtor: Luka Novak
Šola: Srednja šola Zagorje
Mentorica: mag. Maruša Kolar

Število glasov: 79