Sonce, ki izginja za obzorjem, vidim
    le skozi premene svojih las.
Obstajam nekje na prostranstvu, sem nekje tam.

S čim bom tokrat nahranila plamene?
Kaj jim bom dala v zameno?

Rada bi spet čutila veter.
          Rada bi spet videla neodkrite nočne metulje.
                    Rada bi spet lovila pisane balone.

Če bi ustvarila take škarje, ki bi gravitacijo
odrezale, kot da je tanka nitka, bi morda poletela
tudi moja zgodba. Morda ...

Izgubila sem se predvsem zato, ker je bilo preveč smerokazov.
In tako mi ne preostane nič drugega.
Nič drugega kot ta neskončen, čudovit in
mogočen ples brez pravega ritma.

Iz trenutka v trenutek vse bolj spominja na
primitivno lovljenje ravnotežja.

In ko vsi listi izgledajo, kot da jih požirajo
plameni, se prebudi upanje.

Upanje, da ponovno najdem ravnotežje in ujamem
ritem in zaslišim melodijo.
A upanje ne umre zadnje.
               Zadnji umre upajoči.


Avtorica: Lea Kalister
Šola: Šolski center Postojna
Mentorica: Vlasta Milavec

Število glasov: 13

Nominirana pesem s strani strokovne žirije