Nisem in ne bom poet.
Nikoli vojna ni srca težila,
nikoli lakota me ni pestila.
Tegob človeških ne poznam,
moj um še ni dovolj prostran.

Držim se naj veselja ali smeha,
držim svetlobe, upanja, ljubezni,
naj ne pokažem vseh »bolezni«,
naj črne misli skrijem in naj spijo,
naj mlado se srce ne ubada s packarijo.

A tega, dragi bralec, sam ne znam.
Za tebe sem le eden brez globine.
Poznaš je ne in jaz ne tvoje bolečine.
A vendar zase sam sem vse, a zate – nič.
Med množico obrazov moj glas je nem.

Obupati – tega nikdar ne smem.
Da le kot murna se me sliši v travi
med večnim vrvežem večera.
Le droben list sem v goščavi, enak med tisoči.
Molčati – tega mi srce ne dopusti.

Ne, nisem in ne bom poet.
A vendar kričim v veter.
Kričim za padle in pravične,
za neuslišane, za vsakogar, ki išče.
Moj glas bo glas prezrtih.


Avtorica: Nežka Piko
Šola: Škofijska gimnazija A. M. Slomška
Mentorica: Vlasta Praprotnik, prof.

Število glasov: 14