Rojena v temnem objemu vode
sem oči odprla nasproti svobode.
Zemlja, moja mati, me ni izpustila,
skozi dni in leta je moje upe utopila.

In sem hodila, od zidaka do zidaka,
velikokrat sem čula kako dete, ki plaka.
Tisti veliki, sloki in zlobni ljudje
so nam vedno znova dajali gorje.

To je bilo njih skrito maščevanje,
grdo in podlo naših sanj klanje.
Maščevali so se za svoje trpljenje,
ker izgubili so upe za novo prebujenje.

Ne njim ne nam ni bila usojena svoboda,
za vedno bili smo zaprti na kraju našega poroda.
Videli smo srečo drugih skozi utopije,
ostajala pa je z nami realnost agonije.


Avtorica: Isabela Rizvić
Šola: Gimnazija Ledina

Število glasov: 69