Prvo jutro,
v katero se nisem zbudil,
ampak sem vso noč prebrodil v svojih mislih,
je bilo jasno
in sonce, ki je počasi, a trmasto vzhajalo,
se je zdelo skoraj kot zahod,
a kaj ko je dan postajal vse svetlejši.

Prejšnji večer sem vznemirjen legel v posteljo.
Zmeraj pred spanjem sem poslušal glasbo
in tisti večer je bila soba polna
Beethovnove Devete simfonije,
ki je s svojo slovesnostjo slavila moje občutke.
V srcu sem čutil otroka,
otroka, ki je bil šele spočet,
pa je že brcal,
in vsaka brca je prinašala val
nežne, skorajda omamne bolečine.
Po večih mesecih miru
sem v srcu spet čutil otroka ljubezni.
In opazoval sem njegov razvoj
in čakal, da se bo narodil
in s prvimi solzami poplavil moje srce,
ki bo potem ostalo poplavljeno,
a srečno še več mesecev.
Otrok je spočelo neko dekle.
Posebno dekle, zanimivo dekle.
Na dekletih opažam več vrst lepote.
So dekleta, ki so preprosto lepa,
dekleta, katerih lepota se lesketa v sijočih očeh,
katerih lepota je ujeta v barvo las,
katerih lepota je del njihovega obraza,
oblika ustnic ob smehu,
nežen in zapeljiv smeh...
Taka dekleta so rože.
In so dekleta,
katerih lepota je skrita,
in jo je potrebno najti,
tako da lepoto spoznaš.
Taka dekleta so kot rudnik,
poln zlata-lepote.
In taka lepota je dragocena
in ko jo najdeš,
ima globji pomen,
ker vanjo vlagaš trud,
in sad tega truda
je sveže spočeta ljubezen.
In tisto popoldne sem v nekem dekletu
končno, po dolgotrajnem iskanju,
našel to lepoto.
Brali smo Baudelairovo poezijo
in njegov Tujec, povedan z njenim glasom,
ki je zvenel,
kot da čudovito pesem v verzih razume,
kot da je ona avtor pesmi,
spremenil moje oči
in njen obraz, njena postava,
vse je kar naenkrat izgledalo lepše
in njen razum je sijal
kot sonce, ki je po pol leta prvič posijalo na severni pol.

Optimističen zaključek Devete simfonije
v meni ni odmeval.
Spomin na vse dneve,
ko sem z nezlomljivim dežnikom
tekal proti vetru, je ostal
in me vse bolj prepričeval,
da bom otroka moral vzgajati sam.
In poskušal sem sanjariti
in si naju predstavljati,
kako se zvečer sprehajava ob morju
in poslušava bučanje morje,
opazujeva ribiče,
ki odhajajo na nočni ribolov,
pa sem se vedno znova zbudil.
Zmeraj, ko sem se želel potapljati,
me je misel na otroka,
ki ga bom vzgajal sam,
in bo umrl od podhranjenosti,
ker mu bom dal hrano,
a ga ne bom naučil jesti,
zbudila.
Ko sem si skušal predstavljati,
da te bom osrečil,
sem ves potrt spoznal,
da nočeš biti srečna,
da raje kot bi z mano pisala veselo pesem,
sama pišeš elegijo.
In splavil sem otroka;
zdrobil seme,
preden bi čas pohodil cvet.


Avtor: Niko Farič
Šola: Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer
Mentorica: Irena Štuhec

Število glasov: 149