Iščem smisel v prepereli vijolici,
iščem ga v omamljenih oblakih.
svet se ziblje
in steka v eno,
eno samo obličje temnega morja,
eno samo ljubezen.
Hodim po namišljenih stremljenjih,
ni mi mar za koščke stekla,
ki mi režejo stopala.
Krvaveti je izmiti bolečino
in zato ji pustim,
rdečini,
da lovi svobodo na mojih ustnicah.
Kje ste, besede razuma,
ki jih posipajo name,
kje ste zdaj, da vas uničim.
Vihar pozabe mi jemlje dih,
moje srce je razcapano.
Tri tisoč valov, tri tisoč valov
se zabija v moje skale,
v moje čeri za tvojo dušo.
Uničevati samo sebe in narisati mavrico.
Trpljenje, neznosno, od znotraj.
Jedka raztopina sem,
strup.
Moje telo poganja krila,
da me ponese med oblake
in me ubije.
Moje misli gorijo z ledenim ognjem,
jaz sama sem najhujša bolečina,
le ti me še ljubiš.
Megla
Tema
Temni se
Vrti se
Vse
In ti
In vsi
In mi, oh mi.


Avtorica: Klara Stantič
Šola: ŠC Srečka Kosovela Sežana

Število glasov: 3