Včeraj sem poljubila tvoje mehke ustnice,
ali pa je bilo šest mesecev nazaj,
čas samo beži naprej v burnem potoku življenja.
Morala bi vzeti kovčke (tistega rdečega!) in zbežati skupaj z njim
in se nikoli ne ozreti nazaj.
Pa nekako ne znam.
Ne zares.
Samo capljam z umazano culo na ramenih
po gnili potki zraven potoka,
poskušam ujeti hitrost,
pa sploh ne vem, kateri dan je.
Kako naj potem vem, kdo sem?
Vse sem.
Ali pa nič.


Avtorica: Anamaria Varga Okorn
Šola: Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija Ljubljana

Število glasov: 26