S trpkim jesenskim melosom sem se prebijala
po gozdovih, porumenelih od padlega listja.

Polmrak in zavijanje zveri ... jaz pa samo stojim
tam nekje na sredi in čakam svojo razsodbo.

In pridrvi z leve prihodnost in z desne preteklost.
Čelno trčita in se razbijeta na tisočere koščke sedanjosti.

Jaz pa še vedno stojim tam nekje na sredi in čakam svojo razsodbo. Od nje pa nič.

Sklonim se in s tal poberem razbito sedanjost.
Krvavo se mi maščuje za mladostne krivice.
Maščuje v imenu njih, katerih zlomila so srca
puščice mojih neuslišanih namigovanj.

"Pa saj sem bila vendar še toliko premlada," ji rečem. Ona ne reče nič ...

in izvrši se talionsko načelo ...

Nepremično me nase prikuje trpeča sedanjost,
mi injicira neiztrohnjeno preteklost in
zapre za zapahe zaslužena prihodnost.

Jaz pa še vedno stojim tam nekje na sredi, le da sedaj z razsodbo v žilah in temo v duši.


Avtorica: Amadeja Kangler
Šola: Srednja šola Slovenska Bistrica
Mentorica: Maja Kodrič Crnjakovič

Število glasov: 30