Ko bi mogel, bi izrekel celega sebe
in zadrževal besedo o tem, da bivam,
da s smrtjo moj obstoj ne bo odmišljen,
da je svet vsaj v begotnem trenutku gledal mojo podobo.
Nekaj svojega bi položil v besedo, ki bi nosila to,
čemur sem namenil njegovo lastno življenje,
ki se v moji odsotnosti ne bi opotekalo,
ki mu bi bila moja opora odveč,
zaradi česar bi ga lahko zapustil
in brez krivde iskal svoj sloves.
Dokaz, da sem bil prisoten,
da sem bil nekoč del bivajočega in gledal,
kako je opuščalo, se prepuščalo, si odpuščalo,
kadar svoje teže ni moglo doumeti kot neznosne za človeka.
Ogovarjal sem, izgovarjal po svojih močeh, dajal od sebe,
da moja resnica, od katere naj ne bežim,
ne bi bila ovržena kot neresnica,
pretveza moje narave, ki mi, nemočnemu, prizanaša,
daje, da vzdržim pod bremenom zavesti,
ki ga zaobidem le tako, da se mu uklonim.
Naj moje izkustvo ob zunanji neumornosti
ne bo popolnoma nepomembno,
naj izgovorjeno primora svet do tega,
da prizna vsaj nekaj tega, kar sem.
Ker drugače me bo spodneslo in odneslo,
saj bom razbral, da zame tu ni prostora,
da ne pripadam ničemur razen sebi.
A kaj če beseda še ni dovolj moja,
da bi lahko z njo zaobjel to,
da četudi ne dolgo prej ali potem, zdaj obstajam?
Slonim na zunanjem izrazu sveta,
njegovo valovanje obliva moja nabrežja,
vendar na zunaj je dogajanje v meni nezaznavno,
zato sem v njem brezkončno sam.
In vsaka samost je gola.
Obrata navzven nisem zmožen,
torej ne bom nikoli ničemur tako neznosno blizu kot sebi.
In vsaka bližina je strašna.
Onkraj sebe ne sežem.
A naj zaradi svoje človeškosti
enkrat samkrat, to je ob smrti, odjeknem
in se razpustim v zemljo ter se pogreznem v nič?
Naj še zdaj z nejevero vstopam v svoje bivališče,
se pomikam v nezaupanju do svojega telesa?
Moral bi se izgovoriti,
kot da je beseda že od nekdaj v meni,
saj morda vsak hrepeni po izpovedi, ki bi ga mogla zajeti,
četudi potem skoraj ne bi bil več svoj.
Podelil bi del lastne živosti, se ji odrekel,
da bi nekaj človeškega moglo postati večje od človeka,
preseči njegovo neznatnost.
Hrepenim po tem, da bi jaz znal privzdigniti besedo
in ne le ona mene,
svet in jaz sva si namreč tuja in ona je najin dotik.
Svet, ki je eno samo življenje,
in jaz, ki vse moči vlagam v to,
da bi se obdržal pri sebi, da bi lahko vselej bival kot nekdo,
četudi najneznatnejši ter le brleče prisoten.
Nekje tu in vselej daleč od svojega ponora –
to mi obljublja izpoved. Zato sprejemam,
da bom nosil besedo, da je ne bom zamolčal ali utajil,
odganjal iz sebe njene prisotnosti,
naj bo še tako spregledana v svoji majhnosti
ali omalovaževana v svoji velikosti.
Saj bo šumenje ust morda dodelilo lastno življenje nečemu,
kar imam za svoj del.
Avtorica: Tina Šajn
Šola: Gimnazija Vič
Mentorica: Marjetka Krapež
Število glasov: 25