Obdobje e-glasovanja za malo Veroniko 2019: 29. 3. 2019 od 9. ure — 25. 4. 2019 do 15. ure.

Pesmi 2019

Ostaneva sama.

»Resnica ali izziv?« te vprašam.
Prepozno je za izzive.
»Resnica,« odgovoriš.

Tišina.

Dobro veš, kakšno bo vprašanje.
In jaz dobro vem, kakšen bo odgovor.

Rana se zaceli v brazgotino,
ki jo nosim kot častni čin,
opomnik, da sem te prebolela.

Opomba: komaj.

Ker tudi ko zlomljena veja vetru odpusti,
ostane zlomljena.

 

Avtorica: Mia Valenčič
Šola: Gimnazija Ilirska Bistrica, ŠC Postojna
Mentorica: Mateja Rebec Hreščak, prof.

Število glasov: 305

Padam.
Padam v globino, ki je temna.
Ni luči, ni zvoka, le misel me žene naprej.
Kaj bi bilo, če bi posijala luč?

Bi videla barve in jasne oblike,
čutila toploto, ki nikoli ne mine?
Zahtevam preveč, ker hočem se najti?
Najti ljubezen in navzven posijati.

Pomagaj mi - ponoči,
ko je najbolj hudo,
ko tema objame  moje telo.
Podnevi me pusti, ker vidim jo
in s hitrimi koraki hitim za njo.

Poglej me!
Pred tabo stojim in drugam ne hitim.
Ne glej le obraza, poglej me v srce,
kjer našel boš luč, ki sveti za te.

 

Avtorica: Teja Zelko
Šola: Ekonomska šola Murska Sobota
Mentorica: Mateja Rožanc Zemljič, prof. slovenščine

Število glasov: 55

Siva mesta me navdajajo
z neko čudno energijo,
a bolj ko gre dan v noč,
se izgubi ta daleč proč.

Vsak dan postaja isti:
vstanem, pojem in grem.
Brez razmisleka le hodim
toku množice vdan.
Brez lastne volje blodim
ves dan od tu do tam.

Pridem v tuj kraj,
ki mu rečem dom,
se uležem in zaspim
ter ponovim današnji dan.

A jutri vem, da bo drugače.
Jutri bo poseben dan.
Šel bo vsak po svoje
v nove cilje zapeljan.
Vsak se bo uprl 
in brez ovir začel nov dan.

Ker jutri bo drugače,
saj čutim to v kosteh:
posebno energijo,
ki kaže se v očeh.

Ah, komu zdaj spet lažem?
Tako kot vsak večer
si lepo sliko kažem,
da le lažje sam zaspim.

  

Avtor: Gal Gros
Šola: Šolski center Kranj, Tehniška gimnazija

Število glasov: 35

Poezija ti da mišljenje.
Ponudi ti srečo,
odvzema trpljenje.
Omogoči razmislek,
zaneti mnenje.
Podari ti strast,
pusti hrepenenje.
Odrine strah,
ohrani življenje.
Mišljenje ti da poezijo.

 

Avtorica: Manja Kolenc
Šola: Gimnazija Jurija Vege Idrija

Število glasov: 16

Boli me v prsih, boli me v glavi.
Ne prenesem več glasov in
obrazov,
ki me obdajajo.
Ne prenesem več ljudi,
ki hodijo mimo mene in
govorijo nesmiselne stavke.
Se sploh poslušajo?
Ali slišijo, kaj govorijo?
Ne prenesem več petja ptic in
ne mirnega padanja dežja.
Zakaj je tako?
Zakaj ni drugače?
Boli me v prsih, boli me v glavi.
Ne prenesem več gobezdanja sošolcev, prijateljev, ljudi …
Mar ne vidijo, kako prazno in nesmiselno je naše življenje?!
Utrgalo se mi bo!

 

Avtorica: Nika Milharčič
Šola: Srednja gozdarska in lesarska šola Postojna
Mentorica: Zdenka Rudolf

Število glasov: 7

Življenje si pišem z rdečim kulijem.
Besede, ki se prelivajo po papirju kot kri po telesu,
mi sledijo, vedno korak v zaostanku,
se zvijajo, trgajo, spajajo in ponavljajo.
Iz njih nastanejo zgodbe, rojene sredi noči,
zgodbe, kot si ta želi biti,
vendar taka nikoli ne bo,
ker mojemu kuliju zmanjkuje črnila, potrebuje zamenjavo,
in moje oči, na katerih se majejo uteži,
moja roka, počasna, v krčih,
moj vrat, ki s težavo podpira lobanjo,
potrebujejo počitek.

 

Avtorica: Kaja Magovac
Šola: Gimnazija Kranj

Število glasov: 137

Vsak dan te želim ponovno spoznati.
Govoriti o svetu in vseh napakah,
ki sva jih naredila prejšnji petek
zvita kot mačka pod tremi odejami.

Brala sva o nemogočih ljubeznih,
ker sva se izogibala poljubu,
a med računanjem privlačnosti ugotovila,
da se bo tokrat morda izšlo.

Zato sem okusila grenkobo piva,
ki je ostalo na tvojih ustnicah
od četrtkovega večera na klopci,
ko še nisi vedel, da raje pijem viski.

Čez 15 let boš samo še spomin,
ki ga bom kdaj obudila v samoti.
Samo še eno propadlo “bluzenje”.

Ostala bo samo zgodba, ki jo
bom pripovedovala svoji hčerki.

 

Avtorica: Ana Zemljič
Šola: Gimnazija Ormož
Mentorica: mag. Blanka Erhartič, prof.

Število glasov: 14

Sediš v zapuščeni kamri, ješ ptičje otrobe.
Gledaš skozi okno, ki ima namesto stekla pajčevine.
Grabijo te klešče samote.
Trgajo te zvoki sramote.
Med tramovi razbite strehe mračni oblaki dežujejo spomine,
padajo na plesnivo jagodno marmelado
in nate.
Vsaka kaplja zareže vate, iz kože pronica kri.
Nihče ne popravi strehe, dež nikoli ne mine.
Bojiš se izgubiti sonce, čeprav ga sploh ni.
Iz koščkov steklene penine pijejo hrošči,
ogabni hrošči, ki ti vsi pijani lezejo v lasišče.
Vsak najde svoje mesto, vsak najde, kar išče.
Brezdomci so, potrebujejo prenočišče.

Hočeš vstati.
Vstaneš.
... krh! ...
Kolena so se pod pritiskom zlomila.
Kost nagajivo kuka na plano.
Gosenica nosi utrgan noht po rami in dela novo rano.

Rad bi prišel do vrat,
kjer rastejo strupene gobe
in mož z železno roko drži ostro zarjavelo orožje.

Usedeš se
in še naprej ješ ptičje otrobe.

 

Avtorica: Laura Papler Slana
Šola: Ekonomska gimnazija in srednja šola Radovljica
Mentorica: Lidija Brezavšček

Število glasov: 104

Želimo razumeti konce, a
konci predstavljajo točke,
kjer se razumevanje samouniči.

Želimo razumeti začetke, a
smo vedno prepozni,
saj vedno pričnemo razumeti,
ko razumevanja začetkov
ne potrebujemo
več.

Razumeti želimo stvari, ki so
minile
in ki se še niso zgodile.

Da bi razumeli sedanjost,
bi se morali ponovno
roditi.

Razumeš? – To ti pravim.
Pa tega tud' ne razumeš.

 

Avtor: Matija Petrović
Šola: Gimnazija Bežigrad
Mentorica: Marjana Ivančič

Število glasov: 98

V nekem trenutku sedim na avtobusu. Poleg mene sedim jaz. Prav tako pred mano in za mano in tudi za volanom. V tem trenutku zmede se le spogledam ... sama s sabo. Bilo bi bolje, da bi zaspala, a spanca od nikoder; le tišina na avtobusu pritiska na vsakega izmed nas, name. Sledi postanek na avtobusnem postajališču. Odločim se, da grem s sabo po kavo, mislim, da sva je obe potrebni. Prodajalka za pultom zre vame z mojimi očmi, z mojim obrazom in me z mojim glasom vpraša, če bom pila isto kot vedno. Le vzdignem obrv in prikimam. Minuto kasneje predme položi lonček. "Kava z mlekom, polovica sladkorja," reče in se mi nasmehne. Jaz poleg mene dobi isto. Nor je moj svet, prav zares. Ko vstopam na avtobus, v pozdrav prikimam sebi, ki sedim na sovoznikovem sedežu, in sebi, ki sedim za volanom. Sprehod skozi avtobus kar traja in traja, sproti se mi nasmiham in se ustavim pri vsakem sedežu, da se mi zazrem v oči in Jaz seveda meni nazaj. V četrti vrsti na levi strani jočem, ker se me je spet nekaj dotaknilo in Jaz me tolaži. Le primem me za ramo in jo nalahno stisnem, da mi dam vedeti, da nisem sama, nato pa nadaljujem pohod proti svojem sedežu. V sedmi vrsti na desni strani na sedežu pri oknu še posebej pritegnem svojo pozornost. Nasmehnem se mi in tudi Jaz meni. V trenutku, ko sem uzrla moje oči, sem pozabila, kje je moje mesto in prisedem k meni. Primem me za roko, ki jo imam položeno na stegnu. Gledava me. Trenutek šibkosti. Vem, da je smešno, a to moram storiti. Pobožam mi lice in me poljubim. Čuti se prav, zato ne neham, tudi Jaz ne neham. Ko se končno prekmalu odmakneva od mene, se mi naslonim na ramo in zaspim, mirna, saj sem sama s sabo.

 

Avtorica: Lana Vincelj
Šola: Gimnazija Celje-Center
Mentor: Kristian Koželj

Število glasov: 318

Kdo je mar? Huzar.
On je poljski gospodar.

V Mazoviji niso umetno sadili dreves,
zato je Džugašvili prodrl z lahkoto. Kaj
potem, se vprašaš, nune so še vedno
črne in bele. Nimajo oči, vendar njihove ustnice
kljub temu nosijo očala: vidno vreščijo na turiste.
Vsi ostali obrazi so polni zelja, še prej repe.
Zelenjavno se smehljajo, okna so prazna, celotna
populacija so branjevke. Kot rusinske piroge.
Najverjetneje je prisoten nek krompir - morali so
ga imeti, saj so še tu.

Potem se vprašaš, zakaj sredi trga stoji stolp.
Verjetno so žrli okrog, podgane, to niso
navadni osamelci. Osveščen si
o nekem kraju v bližnji okolici, kamor se gre.
Po definiciji, ampak s seboj nimaš slovarja.
Milijon gesel in geselskih sestavkov.
Šest milijonov glav in preluknjanih zaglavij.

Upihneš svečnik, ker to ni tvoja tematika.
Raje greš pesnit o kamnitih lobanjah. Piast.

Ne bi želel vafljev, lahko pa mi jih prodate,
če vam je že toliko to tega. Pri populaciji
zobrow bi raje widel dwojno. Rojakinjo Anico
bi prosil za vodko, a ne smem fotografirati.
Vroče postaja pri najsvetejšem zakramentu.
V kripti.
W. www.

Ni rezultata. Bogomila,
nikoli se ne bom tako izvežbal
v rezbarjenju, zato grem na jug.
Saj so estetske, te vaše cerkvice.
Za pravo krzno sicer še vedno nimam.
Za novo, trdnejšo kožo med Jagelonci.

 

Avtor: Vid Lobnik
Šola: Prva gimnazija Maribor

Število glasov: 74

nehaj se vrteti.

in prosim, nehaj
tako hitro igrati na strune.
odganjaš vse delce zraka,
ki bi morali ostati
med nama.

blede se mi, ...

nehaj se vrteti,
preden izrečem kakšen butast kliše.

ne več ...

nehaj se vrteti. na vsem puščaš črnino
kot sledi oglja,
prašna črna luknja.

nehaj me požirati.
prehitro odnehaš.

nehaj se vrteti.
posadi rože v kopalni kadi,
zalij jih z vinom.
da bo vsaj nekaj med nama raslo.

 

Avtorica: Pia Zala Meden
Šola: Gimnazija Murska Sobota
Mentorica: Boža Ivanuša Trajbarič, prof.

Število glasov: 72

Ker sem ženska - Tjaša Vivod

 

Avtorica: Tjaša Vivod
Šola: Srednja šola Slovenska Bistrica (gimnazijski program)
Mentorica: Maja Kodrič Crnjakovič

Avtorica je pesem tudi oblikovala (carmen figuratum). Ta oblika se je izgubila pri prenosu na splet. Tukaj je dokument še v pdf obliki.

Število glasov: 32

Pesmi, ki jih slišim igrati na radiu,
tako žalostne,
tako zlomljene,
zdrobljene v milijone črepinj,
pojejo o bolečih srcih,
pojejo o pasteh in strupih,
skritih v ljubezni.
Pojejo o trenutkih, ki zrejo v
dušo nostalgični sreči.
Tožijo o ljudeh, ki brezobzirno
klatijo z besedami in dejanji,
o ljudeh, ki stisnejo ti srce
v goreče kletke,
o ljudeh, ki povzročili so
vso to srčno bolečino.
Pesmi, ki jih slišim po radiu,
so pesmi, ki jih še nisem doživela.
Ker srce lomim si sama.

 

Avtorica: Ana Kukovec
Šola: Gimnazija Ptuj
Mentorica: mag. Anita Ekert, prof.

Število glasov: 82

Zakaj bi ljubil,
če mora boleti?
Zakaj bi plaval,
če ne znaš leteti?
Zakaj bi gledal,
če lepoto nesposoben si uzreti?
Zakaj bi upal,
če vse sanje morejo zbledeti?
Zakaj zanetil ogenj bi,
če srca ne more več ogreti?
Zakaj bi vozil se,
če k njej ne moreš več prispeti?
Zakaj bi ljubil jo,
če ne moreš je imeti?

 

Avtorica: Ana Špeh
Šola: Šolski center Postojna
Mentorica: Mateja Rebec Hreščak

Število glasov: 159

Ne rabim interneta,
ne rabim novic,
ne rabim gneče,
le knjige s knjižnih polic.

Potiho in počasi odhajam iz tega normalnega sveta -
tja, kjer živijo lepota, sreča, drugačnost in domišljija nima meja.

Ne rabim računalnika,
na rabim pisalnega stroja,
ne rabim navodil za pisanje,
zadostuje le volja moja,

da pišem verze, jim dam dušo in obstoj,
da zaživijo in živijo kot vez med publiko in menoj.

Ne rabim le tišine,
ne rabim MP3-ja ,
ne rabim brezpomenske glasbe,
ampak da čutim glasbo in mi srce razbija.

Glasba je vodilo življenja in sestavljena iz mnogih zvrsti.
Meni nikoli dovolj ni le ena, ampak tista, ki takrat ustreza mi.


Na rabim formul za življenje,
ne rabim dolga navodila,
ne rabim praznih obljub,
ampak začimbe, da si bom z njimi življenje popestrila.

Ne rabim… ampak morda mi pa vseeno prav pride:
internet, navodila, tišina, formule …, če moja pot kam drugam zaide.

 

Avtorica: Tjaša Zajc
Šola: Srednja trgovska šola Ljubljana

Število glasov: 48

»Kako daleč se sliši ta boben,
a čuješ?«

V korak z družbo bo treba,
v korak s tem čudovitim organizmom,
svoj vogal podpreti,
v korak,
v korak,
po ritmu,
a čuješ?

Vsi obrazi so napol znani,
ampak nihče popolnoma,
imena bi sredi noči pozabil.

Vzeti bo treba ven to mesnato srce,
kirurško odstraniti,
ne veš, kakšne smeti se ti lahko nalepijo
na takšno mehko, zdrizasto zmes?

Saj imaš boben
na razcepu ulic,
ne potrebuješ še enega v prsih.

Z dobrodelnostjo podpiraš sistem,
ni dobrodelnosti, ni brezdomstva,
samo odločiti se še moramo
ali zaradi revolucije ali naravne selekcije.

Šepavci so neprijetni,
ti ni nič neprijetno?
Če se dovolj stekleno zazreš v tla,
je tako, kot da te ni
in bodo šli vsi mimo.

Skrivnost pod granitom na trgu?
Središče ni nikoli držalo.
Zlepili smo ga z izolirnim trakom,
a nam sestavljanke na žalost ne ležijo najbolj
in zdaj so vogali ulic polni
šepajočih, odvečnih kosov.

 

Avtorica: Nika Gradišek
Šola: I. gimnazija v Celju

Število glasov: 220

solze drse mu po bledem obrazu
s kovčkom v roki odhajam v svet
sledim gospodarju - notranjem jazu
zame dom ni hiša, moj dom je planet

moja domovina je moje telo
zareze rišejo ceste, zaidem
tegoba ustvarja megleno nebo
uničil si domovino, odidem

odslovila sem te iz domovine
jo napolnila z lepoto sveta
v telesu se spet počutim doma

moj dom je brezčasna, breztežna duša
moja domovina začasno telo
brezmejni svet je v meni, jaz v njem

 

Avtorica: Neža Hrovat
Šola: Šolski center Celje, Srednja šola za strojništvo, mehatroniko in medije
Mentorica: Mojca Drev Uranjek

Število glasov: 66

V ogledalu spim,
zrcalim si zaželeno osebo.
Ne vidim je,
ali samo privide imam.

Ogledalo je skrbno, bledo in globoko.
toda ona ima obljube,
da bo obdržala,
do takrat ne bo spala.

Vstane iz grenke postelje,
z mislijo žalosti v glavi.
Idealizira, da ne deluje.
Že spet prespi cel dan.

 

Avtor: Fabian Kerec
Šola: Srednja zdravstvena šola Murska Sobota
Mentorica: Metka Prelog, prof. slovenščine

Število glasov: 49

Izbrala svojo si je pot
skromno sprva
ta pot postala polna zmot
ker bila je vedno prva

Sreča nje bila je le lepota
zato izgubila je lepoto njena sreča

Vse zaupanje zlorablja
in pozablja
da grd je svet
ki ljubezen zanemarja

Sreča nje bila je le lepota
zato izgubila je lepoto njena sreča

Materialist
ki ustvarja ga zavist
pameten je pravi
pa le klobuk na glavo si postavi

Sreča nje bila je le lepota
zato izgubila je lepoto njena sreča

 

Avtorica: Nina Suljić
Šola: Šolski center Novo mesto, Srednja zdravstvena in kemijska šola
Mentorica: Katja Kržičnik Žekš

Število glasov: 340

Solza polzi po licu
in jaz čakam,
da zaspiš.
Ne vidiš odseva luči
v stanovanju ljubimcev
skozi okno v mojih očeh.
Žarijo, a nisem srečna.
Mraz je izžel ustnice in
obliznjena kaplja krvi
ima močan priokus bolečine.
Eno obrišem.
Na dlani je madež,
kot tisti, ki sem ga pustila na tvojem vratu,
ko sva se prvič ljubila.
Tiste noči sem si na ustnice nanesla kričeče rdečo šminko in
bledela je z vsakim poljubom.
Ko si končno rekel, da me ljubiš,
je že zbledela.
Vse bledi.
Bledim, blediš, blediva.

 

Avtorica: Ana Radmanović
Šola: Srednja zdravstvena šola Celje

Število glasov: 424

Ko bi mogel, bi izrekel celega sebe
in zadrževal besedo o tem, da bivam,
da s smrtjo moj obstoj ne bo odmišljen,
da je svet vsaj v begotnem trenutku gledal mojo podobo.
Nekaj svojega bi položil v besedo, ki bi nosila to,
čemur sem namenil njegovo lastno življenje,
ki se v moji odsotnosti ne bi opotekalo,
ki mu bi bila moja opora odveč,
zaradi česar bi ga lahko zapustil
in brez krivde iskal svoj sloves.
Dokaz, da sem bil prisoten,
da sem bil nekoč del bivajočega in gledal,
kako je opuščalo, se prepuščalo, si odpuščalo,
kadar svoje teže ni moglo doumeti kot neznosne za človeka.
Ogovarjal sem, izgovarjal po svojih močeh, dajal od sebe,
da moja resnica, od katere naj ne bežim,
ne bi bila ovržena kot neresnica,
pretveza moje narave, ki mi, nemočnemu, prizanaša,
daje, da vzdržim pod bremenom zavesti,
ki ga zaobidem le tako, da se mu uklonim.
Naj moje izkustvo ob zunanji neumornosti
ne bo popolnoma nepomembno,
naj izgovorjeno primora svet do tega,
da prizna vsaj nekaj tega, kar sem.
Ker drugače me bo spodneslo in odneslo,
saj bom razbral, da zame tu ni prostora,
da ne pripadam ničemur razen sebi.
A kaj če beseda še ni dovolj moja,
da bi lahko z njo zaobjel to,
da četudi ne dolgo prej ali potem, zdaj obstajam?
Slonim na zunanjem izrazu sveta,
njegovo valovanje obliva moja nabrežja,
vendar na zunaj je dogajanje v meni nezaznavno,
zato sem v njem brezkončno sam.
In vsaka samost je gola.
Obrata navzven nisem zmožen,
torej ne bom nikoli ničemur tako neznosno blizu kot sebi.
In vsaka bližina je strašna.
Onkraj sebe ne sežem.
A naj zaradi svoje človeškosti
enkrat samkrat, to je ob smrti, odjeknem
in se razpustim v zemljo ter se pogreznem v nič?
Naj še zdaj z nejevero vstopam v svoje bivališče,
se pomikam v nezaupanju do svojega telesa?
Moral bi se izgovoriti,
kot da je beseda že od nekdaj v meni,
saj morda vsak hrepeni po izpovedi, ki bi ga mogla zajeti,
četudi potem skoraj ne bi bil več svoj.
Podelil bi del lastne živosti, se ji odrekel,
da bi nekaj človeškega moglo postati večje od človeka,
preseči njegovo neznatnost.
Hrepenim po tem, da bi jaz znal privzdigniti besedo
in ne le ona mene,
svet in jaz sva si namreč tuja in ona je najin dotik.
Svet, ki je eno samo življenje,
in jaz, ki vse moči vlagam v to,
da bi se obdržal pri sebi, da bi lahko vselej bival kot nekdo,
četudi najneznatnejši ter le brleče prisoten.
Nekje tu in vselej daleč od svojega ponora –
to mi obljublja izpoved. Zato sprejemam,
da bom nosil besedo, da je ne bom zamolčal ali utajil,
odganjal iz sebe njene prisotnosti,
naj bo še tako spregledana v svoji majhnosti
ali omalovaževana v svoji velikosti.
Saj bo šumenje ust morda dodelilo lastno življenje nečemu,
kar imam za svoj del.

 

Avtorica: Tina Šajn
Šola: Gimnazija Vič
Mentorica: Marjetka Krapež

Število glasov: 25

To jutro bom vstala,
na napačno stran si lase počesala,
za zajtrk pojedla bom košček neba,
srečna, da nekje sem doma.

Imela bom dober pogovor z brezdomcem,
hodila po poti za soncem.
Težave napotila bom kam drugam,
ne pustim jim, da motijo moj dan.

Le en dan bom imela za veselje.

Gledali bodo čudno,
ker znajo le hiteti,
ne znajo več poslušati in sedeti,
drug z drugim v brezdelju se lepo imeti.

Vzela bom ta dan in gledala srce,
kako raste in bije in živi.

 

Avtorica: Tjaša Završki
Šola: Šolski center Rogaška Slatina
Mentorica: Milena Ogrizek

Število glasov: 93

Teče, teče krvava reka, teče
po žilah mojega življenja.
Teče po strugah grenkega trpljenja,
teče po suhih poljih hrepenenja.
Teče, teče krvava reka, teče
pod mostovi bolečine,
Teče preko skal, ki zapustijo odrgnine.
Teče v grob, katerega tema nikdar ne mine.
Teče, teče krvava reka, teče
in izliva se v obup,
obup pa se širi v noč,
v tisto grozno, gluho noč,
ki mi je vzela dom in brate,
ki mi prebodla je srce.
Sovraštvo v njej se je rodilo,
ki je nedolžno kri prelilo
in z njo krvavo naredilo
reko mojega življenja.

 

Avtorica: Veronika Toplak
Šola: GEPŠ Piran, enota Elektro in pomorska šola

Število glasov: 5

Ko je prva solza
zdrsela po razdraženi koži
in podočnjakih,
se je nebo zunaj spremenilo.
Sledila je druga solza,
tej pa še mnogo drugih,
ki so se spuščale po licih
enakomerno,
brez kakršnegakoli zvoka
sem jokala v svetu, kjer sem
zgolj še en potnik na
zguljenem avtobusnem sedežu.
Tako sem zaspala.
Zaspala sem in pozabila na
vsa zlomljena srca,
ki me sicer ves čas tiščijo k tlom,
vse križe,
ki si jih nalagam zaradi lastne malomarnosti,
in na vse spomine,
ki poplavljajo del možganov,
v katerem živim jaz.
Tam se utapljam in ne vem,
če hočem pomoč
ali zgolj hiter konec.
Ko se zbudim iz kratke oaze
počitka sanj brez mor,
pada dež.
Poetične težke kaplje,
s katerimi se poistovetijo solze
vseh pesnikov in poetov.
Vendar ne moje.
Moje so strupene
kot kisel dež.

 

Avtorica: Eva Novak
Šola: Gimnazija Novo mesto

Število glasov: 255

v glavi pišem pisma
vsem ki jih ne poznam
in ki ne poznajo mene
ker je potem vseeno
v glavi pišem pisma
mrtvim
nikoli mi ne odpišejo
toliko jim imam povedati
ni dovolj
nikoli ni
v glavi pišem pisma
in ne odgovarjam na e-pošto
pustite me pri miru
pogovarjam se s spomini

 

Avtorica: Nika Knez
Šola: Škofijska klasična gimnazija Ljubljana Šentvid
Mentorica: Mateja Gomboc

Število glasov: 54

Čas se ustavi
Sediš na starem lesenem stolu ob oknu
V tvojih rokah je skodelica kave
Vzameš časopis
Šušlja, šelesti, šumi
Izdahneš
Narediš požirek
Bereš novice a nisi prisoten
Gledaš ptico ki leti
Zapolni te toplina
Nasmehneš se

 

Avtorica: Živa Bračič
Šola: Šolski center Velenje, Gimnazija
Mentorica: Polonca Glojek

Število glasov: 27

Otok sredi oceana,
na katerem biva sama,
mrzel zrak okoli nje
ji vedno znova stre krhko srce.

Nevihta v njej se zbuja,
krvavordeča vrtnica v njej veni,
demon se spet prebuja,
tiha melodija v zlomljenem srcu zveni.

Vojna se začenja,
demon besni,
a iz skrivne vrtnice življenja
kot žarek melodija doni.

Grom besu se upira,
melodija sijaj je pridobila,
demon v njej umira,
sreča se okoli vrtnice zbira.

Zadnja solza bolečine
počasi po licu spolzi,
govorica, da bolečina mine,
sedaj v njenem srcu leži.

 

Avtorica: Aneja Turek
Šola: Šola za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje
Mentorica: Barbara Žgajner

Število glasov: 17

Močno žre,
te skoraj požre,
ti dušo ožge,
v srce zapečati ogromne roge
se zvija in dre, naš glas kriče
in ko misliš, da konec je
upajoč, da te požre,
da mine vse to zlo,
kot rdeča luna, ko prekriva črno nebo
preden se zastreš vanjo
a te v trenutku oblije s krvjo,
lastno,
barve bordo,
ki te opomne na krivdo v preteklosti storjeno.
Ubežati ne gre,
odraščati ne,
ko glava otrdi
in ti prste tišči
oči se zapro,
da tresoče zenice umirijo.
Se pot hladen spusti,
ti okončine umije,
se jezik ti skrije,
ti ude oslepi.
Sedaj si zaklet,
preklet bodi ta svet.

 

Avtorica: Aleksandra Chiara Saksida
Šola: Srednja tehniška šola Koper

Število glasov: 10

I.
Med prsti kot mušica v jutru
si spoznala resnico
ki se je dolgo skrivala
v enakonočju telesa

II.
v noči iz četrtka na petek
ja – takrat je bila resnica
podobna medlim žarkom luči
in tvojim vprašanjem
o verodostojnosti dotika
a še v betonski školjki slišim
odmevati glas ki mi pravi
ja – takrat je bila stvarjena resnica
v noči iz četrtka na petek

III.
skrivaje za mlakami podob
ti bo jagnje dalo vedeti
kakšna je razlika med
ljubiti in biti ljubljen

IV.
bilke izgubljajo podobo obraza
v iskanju zarisa mamljivih oči plenilca
ki vonja njih naju mene
Izgubljen v travni puščavi
v objemu neomajnosti
tako miren tako hkrati

V.
prašne stopinje nekoga
ki je je lovil – ranljivi
te bodo naredili jasnega
in ti zadale lahkotno rano
katere pečat si vedno – rdeči cvet

VI.
ta steza je trenutek
obsijan z nianso
nasičenega težkega niča
namenjen le nama
in trenutek je dokaz
da je vsak kamenček
poslušalec bralec
pomladnega šelestenja drevesa
nedolžne govorice telesa
zagovornik fraktala svetlobe
ki danes prodira v kotičke
senčne stezice nasmeha
- le nama

 

Avtorica: Eva Ule
Šola: Gimnazija Poljane

Število glasov: 40

Tako …
majhna
se počutim.
Kot nitka
v šivu nove obleke.
Kot kapljica dežja
v nalivu.
Kot kamenček
v ogromnem nasipu.
Zgolj majhna točka.
Majhen del.
Pomemben?
Ne.
Tako se vsaj meni zdi.
Drugi
pravijo drugače.
Verjetno
samo govorijo.
Ne mislijo resno.
Verjetno
samo govorijo
in s tem
prepričujejo tudi sebe,
da niso majhni.
Sami.

 

Avtorica: Marija Lucija Kavčič
Šola: Gimnazija Želimlje
Mentorica: Eva Lajevec

Število glasov: 175

Kaj skrivaš mogočni baobab?
Zakaj že toliko let
pleteš korenine v mrežo pod prstjo,
zakaj tvoj venec vej
ne seže tako visoko pod nebo?
Česa blišč sonca ti ne nudi,
česa te jata ptic oskruni?
Nekaj vidiš, slep v temi,
preveč senc se skriva v Sonca izmeni.

Drobna podplata nežnih nožic,
previden njun je korak,
prestrašen pogled izza solznih oči.
Prej mehka, igriva sta po travi se lovila,
zdaj groba, usnjena,
trda od žalosti bremena,
bežita po črepinjah
nekdanjega, ljubega terena.
Kompas pleše v zmedenih ritmih,
po pustih, nesrečnih vojnih plesiščih.

Rožnata zarja,
ki prebujaš se v upu,
zakaj sestra tvoja, kri pretaka,
prinaša temo, mrak v obupu?
V morju odsev je njene bolečine,
medtem ko tvoji pozdravi,
poljubljajo pečine.
Česa te brani, preden Sonce vzide,
čemu vse Luna, nočna ptica
je budna sodnica?

V snegu je sled utrujene tace,
kaplje krvi, snop dlake.
Suho zemljo je kri prepojila,
solza mladiča s prstjo se spojila,
da le žlahtna gospa bi krzno nosila.
Slonica zveri se ni ubranila,
le kako si svoj okel lahko izgubila?
Drobna žuželka se po pesku spotika,
je celotna družina njo zapustila,
Išče, ne najde, ljudstvo izgubila.

Prašna preproga, popokan omet,
razgaljena žimnica, škripajoča vzmet.
Prestrašena mati, pot si vtira,
da bi le lahko razprla krila!
Njeni dojki polni mleka,
naj vse zlo odplakne reka!
Glas, korak, pogum ji zamira.
Jok otroka, njej priviha lice,
še kar išče svobodne stezice.
Jokajoče dete si k prsim privije,
premagala že vse je ovire,
srce močno ponovno bije.

Zakaj modrečeve besede za nas so uganka,
črkovni preplet, v vrsti za lektorski pregled?

Ker še sam po svetu išče resnice,
a mi – mi lovimo kresnice.

 

Avtorica: Lea Morano
Šola: Šolski center Srečka Kosovela Sežana
Mentorica: Karmen Škrk

Število glasov: 84

Bilo je kaotično.
Njegova roka na mojem kolenu,
njegova dlan za mojim vratom;
strast, veselje, obup.
Bilo je kaotično.

Bilo je kaotično.
Moje srce bije v ritmu
salse in hrepenenja;
stopila bi se ti v objemu.
Bilo je kaotično.

Bilo je kaotično.
Moje misli so tavale k tebi,
moje oči žarele le zate;
postal si moja oblast.
Bilo je kaotično.

Bilo je kaotično.
Mogoče si me nisi zaslužil,
morda je bilo obratno.
Ali sva si usojena?
Bilo je kaotično.

 

Avtorica: Maja Kapš
Šola: ŠC Novo mesto, Srednja gradbena, lesarska in vzgojiteljska šola
Mentorica: Tanja Burgar, prof.

Število glasov: 12

Nisem več sama,
s tabo sem rada,
ko se smejiva
in ko molčiva.

Nisem verjela,
da bom ujela
fanta kot ti,
si vsakdo želi.

Zdaj se svet ne vrti v ednini,
zdaj je vse v enotni dvojini,
rano svojo ti ponudim,
te za sebe si obljubim.
Skupaj vse počneva večno,
s tabo bo življenje srečno,
nič prepir ni, vse je radost,
skupaj greva v pozno mladost.

In ko oblak prekrije nebo,
le verjemi, vse v redu bo,
saj sva skupaj ti in jaz,
ne razide naju čas.

 

Avtorica: Amadeja Pipan
Šola: Gimnazija Antona Aškerca

Število glasov: 4

Tisto noč sem želela uživat,
S pr‘jatli mal‘ plesat‘ in hkrati
popivat‘.
»Dekle, stopi mal z mano!« je
rekel resno in mal‘ razigrano,
rekoč stopiva na samo in
Pusti kafano.

Ti si res varnostnik pravi,
Tvoja podoba v meni žensko
predrami.
Boš uporabil na meni vse
svoje ukrepe,
ob meni pozabil boš »blonde
talepe«.

Pokaži mi licenco in značko,
da si pobližje lahko pogledaš,
Mojo mačko.
Če pištola bo tvoja nabita,
jaz postala bom tvoja grška
Afrodita.

Izrečeš mi opozorilo,
Jaz pa dvignem ti že svoje
krilo.
Prekršiš varnostni trikotnik,
želim si, da hujši bi bila
prestopnik

Iz strasti se upirati začnem,
do bokov tvojih priti uspem.
Ti medtem že kraj incidenta
zavaruješ,
hkrati pa me nežno površinsko pregleduješ.

Ko stojiš v svoji delovni opravi,
Ti rečem: »Daj, tu se ne ustavi!«
Bodi grob in me v lisice vkleni,
Da začutim tvoj večji ukrep na meni.

Žal moja pričakovanja bila so
prevelika,
saj z žensko ne znaš tako kot
se »šika«
Ugotovim, da si impotenten,
zgolj na področju svoje stroke
si inteligenten.

 

Avtorica: Neli Klun
Šola: ŠC Ljubljana, Srednja strojna in kemijska šola

Število glasov: 68

Kako si lepa, moja draga,
kako lepa!
Tvoj obraz je kot roža,
ki cveti v moji duši.
Tvoje oči so kot modro nebo,
polno ljubezni.
Tvoj nasmeh je kot žarek sonca,
ki lebdi nad nami.
Kot dva zmaja sta tvoji
obrvi, obe polni ognja.
Tvoji dlani sta kot
dva nežna angelčka,
ki me božata.
Kakor dva metulja sta
tvoji ušesi, ljubki in
ljubeznivi.

 

Avtor: Tim Lipuš
Šola: ŠC Slovenske Konjice-Zreče, Srednja poklicna in strokovna šola Zreče
Mentorica: Marjana Cenc Weiss, prof.

Število glasov: 32

Ob tvojem dotiku koža mi vzplamti,
slast tvoje dlani
ranljive čute moje obnemi.
Ogenj. Tu ga ni več moč ugasiti.

Gorim jaz, goriš ti,
ne slepiva več se z »naju ni«.
Midva sva. Obstajava,
tam v tistih sladkih kotičkih se odtajava …

Zvezde nama mahajo z neba,
režijo se pocukranemu zlitju naju dveh,
režijo se pozdravu žarka sončnega,
ki izgnal iz tesnega objema naju bo oba.

Sanje razblinjene le še ležijo tam,
kjer naju strast premagala je bliskovito,
kjer pričaral si nebo, objeto z zvezdami, mi slikovito.
»Še zdaj sva. Še zdaj obstajava,«
prišepnila iskrivo sem nočnim vilam.

 

Avtorica: Žana Horvat
Šola: Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer

Število glasov: 19