Siva mesta me navdajajo
z neko čudno energijo,
a bolj ko gre dan v noč,
se izgubi ta daleč proč.

Vsak dan postaja isti:
vstanem, pojem in grem.
Brez razmisleka le hodim
toku množice vdan.
Brez lastne volje blodim
ves dan od tu do tam.

Pridem v tuj kraj,
ki mu rečem dom,
se uležem in zaspim
ter ponovim današnji dan.

A jutri vem, da bo drugače.
Jutri bo poseben dan.
Šel bo vsak po svoje
v nove cilje zapeljan.
Vsak se bo uprl 
in brez ovir začel nov dan.

Ker jutri bo drugače,
saj čutim to v kosteh:
posebno energijo,
ki kaže se v očeh.

Ah, komu zdaj spet lažem?
Tako kot vsak večer
si lepo sliko kažem,
da le lažje sam zaspim.

  

Avtor: Gal Gros
Šola: Šolski center Kranj, Tehniška gimnazija

Število glasov: 35