Sediš v zapuščeni kamri, ješ ptičje otrobe.
Gledaš skozi okno, ki ima namesto stekla pajčevine.
Grabijo te klešče samote.
Trgajo te zvoki sramote.
Med tramovi razbite strehe mračni oblaki dežujejo spomine,
padajo na plesnivo jagodno marmelado
in nate.
Vsaka kaplja zareže vate, iz kože pronica kri.
Nihče ne popravi strehe, dež nikoli ne mine.
Bojiš se izgubiti sonce, čeprav ga sploh ni.
Iz koščkov steklene penine pijejo hrošči,
ogabni hrošči, ki ti vsi pijani lezejo v lasišče.
Vsak najde svoje mesto, vsak najde, kar išče.
Brezdomci so, potrebujejo prenočišče.

Hočeš vstati.
Vstaneš.
... krh! ...
Kolena so se pod pritiskom zlomila.
Kost nagajivo kuka na plano.
Gosenica nosi utrgan noht po rami in dela novo rano.

Rad bi prišel do vrat,
kjer rastejo strupene gobe
in mož z železno roko drži ostro zarjavelo orožje.

Usedeš se
in še naprej ješ ptičje otrobe.

 

Avtorica: Laura Papler Slana
Šola: Ekonomska gimnazija in srednja šola Radovljica
Mentorica: Lidija Brezavšček

Število glasov: 104