Obdobje e-glasovanja za malo Veroniko 2019: 29. 3. 2019 od 9. ure — 25. 4. 2019 do 15. ure.

Pesmi 2019

V nekem trenutku sedim na avtobusu. Poleg mene sedim jaz. Prav tako pred mano in za mano in tudi za volanom. V tem trenutku zmede se le spogledam ... sama s sabo. Bilo bi bolje, da bi zaspala, a spanca od nikoder; le tišina na avtobusu pritiska na vsakega izmed nas, name. Sledi postanek na avtobusnem postajališču. Odločim se, da grem s sabo po kavo, mislim, da sva je obe potrebni. Prodajalka za pultom zre vame z mojimi očmi, z mojim obrazom in me z mojim glasom vpraša, če bom pila isto kot vedno. Le vzdignem obrv in prikimam. Minuto kasneje predme položi lonček. "Kava z mlekom, polovica sladkorja," reče in se mi nasmehne. Jaz poleg mene dobi isto. Nor je moj svet, prav zares. Ko vstopam na avtobus, v pozdrav prikimam sebi, ki sedim na sovoznikovem sedežu, in sebi, ki sedim za volanom. Sprehod skozi avtobus kar traja in traja, sproti se mi nasmiham in se ustavim pri vsakem sedežu, da se mi zazrem v oči in Jaz seveda meni nazaj. V četrti vrsti na levi strani jočem, ker se me je spet nekaj dotaknilo in Jaz me tolaži. Le primem me za ramo in jo nalahno stisnem, da mi dam vedeti, da nisem sama, nato pa nadaljujem pohod proti svojem sedežu. V sedmi vrsti na desni strani na sedežu pri oknu še posebej pritegnem svojo pozornost. Nasmehnem se mi in tudi Jaz meni. V trenutku, ko sem uzrla moje oči, sem pozabila, kje je moje mesto in prisedem k meni. Primem me za roko, ki jo imam položeno na stegnu. Gledava me. Trenutek šibkosti. Vem, da je smešno, a to moram storiti. Pobožam mi lice in me poljubim. Čuti se prav, zato ne neham, tudi Jaz ne neham. Ko se končno prekmalu odmakneva od mene, se mi naslonim na ramo in zaspim, mirna, saj sem sama s sabo.

 

Avtorica: Lana Vincelj
Šola: Gimnazija Celje-Center
Mentor: Kristian Koželj

Število glasov: 318