Kdo je mar? Huzar.
On je poljski gospodar.

V Mazoviji niso umetno sadili dreves,
zato je Džugašvili prodrl z lahkoto. Kaj
potem, se vprašaš, nune so še vedno
črne in bele. Nimajo oči, vendar njihove ustnice
kljub temu nosijo očala: vidno vreščijo na turiste.
Vsi ostali obrazi so polni zelja, še prej repe.
Zelenjavno se smehljajo, okna so prazna, celotna
populacija so branjevke. Kot rusinske piroge.
Najverjetneje je prisoten nek krompir - morali so
ga imeti, saj so še tu.

Potem se vprašaš, zakaj sredi trga stoji stolp.
Verjetno so žrli okrog, podgane, to niso
navadni osamelci. Osveščen si
o nekem kraju v bližnji okolici, kamor se gre.
Po definiciji, ampak s seboj nimaš slovarja.
Milijon gesel in geselskih sestavkov.
Šest milijonov glav in preluknjanih zaglavij.

Upihneš svečnik, ker to ni tvoja tematika.
Raje greš pesnit o kamnitih lobanjah. Piast.

Ne bi želel vafljev, lahko pa mi jih prodate,
če vam je že toliko to tega. Pri populaciji
zobrow bi raje widel dwojno. Rojakinjo Anico
bi prosil za vodko, a ne smem fotografirati.
Vroče postaja pri najsvetejšem zakramentu.
V kripti.
W. www.

Ni rezultata. Bogomila,
nikoli se ne bom tako izvežbal
v rezbarjenju, zato grem na jug.
Saj so estetske, te vaše cerkvice.
Za pravo krzno sicer še vedno nimam.
Za novo, trdnejšo kožo med Jagelonci.

 

Avtor: Vid Lobnik
Šola: Prva gimnazija Maribor

Število glasov: 74