»Kako daleč se sliši ta boben,
a čuješ?«

V korak z družbo bo treba,
v korak s tem čudovitim organizmom,
svoj vogal podpreti,
v korak,
v korak,
po ritmu,
a čuješ?

Vsi obrazi so napol znani,
ampak nihče popolnoma,
imena bi sredi noči pozabil.

Vzeti bo treba ven to mesnato srce,
kirurško odstraniti,
ne veš, kakšne smeti se ti lahko nalepijo
na takšno mehko, zdrizasto zmes?

Saj imaš boben
na razcepu ulic,
ne potrebuješ še enega v prsih.

Z dobrodelnostjo podpiraš sistem,
ni dobrodelnosti, ni brezdomstva,
samo odločiti se še moramo
ali zaradi revolucije ali naravne selekcije.

Šepavci so neprijetni,
ti ni nič neprijetno?
Če se dovolj stekleno zazreš v tla,
je tako, kot da te ni
in bodo šli vsi mimo.

Skrivnost pod granitom na trgu?
Središče ni nikoli držalo.
Zlepili smo ga z izolirnim trakom,
a nam sestavljanke na žalost ne ležijo najbolj
in zdaj so vogali ulic polni
šepajočih, odvečnih kosov.

 

Avtorica: Nika Gradišek
Šola: I. gimnazija v Celju

Število glasov: 220