Numerično izhodišče človekove eksistence je njegov um,
um, ki ga zamegljuje fermentiran žolč gnile družbe,
ki iz dneva v dan sežiga svoje norme in se lomi
pod lastno težo moralne dekadence,
ki jo povzroča vsak posameznik, ki upa na boljši jutri
in si brizga limonin sok v oči, da bi na svet priklical
solze žalosti in obupa, ker je pozabil, kaj je izpričevanje resnice,
pomembnega sredstva za človekov obstoj,
ki drži možganovino v vitalnem stanju in v visoki stopnji zdravega razuma,
do trenutka ekstaze in popolnega veselja,
ki vodi v razlitje žolča in smrt.

 

Avtor: Gašper Kastelic
Šola: Gimnazija Ilirska Bistrica, ŠC Postojna
Profesorica mentorica: Katja Koren Valenčič

Število glasov: 132

Pozdravljen.
Da, ti.
Ti, majhna lutka v rokah Vélikega brata.
Še vedno verjameš, da si svoboden?
O, sladki prividi naivnežev!
Odpri oči, prijatelj.
Nočeš?
Tudi prav.
Pa žívi odet v nežno mehkobo laži.
Verjemi, da svobodno letiš v višavah življenja.
Še naprej utapljaj resnico v morju opoja.
Toda morda boš nekoč trdo pristal na tleh grobe resnice.
Takrat boš spoznal svojo naivnost,
še kako jo boš obžaloval.
Do takrat pa uživaj v svoji slepoti.
Uživaj v ustvarjanju svojega življenja,
nad katerim imaš popoln nadzor.
Življenja, ki ga krojiš zgolj in samo ti.
Oziroma tako vsaj verjameš, kajne?
O, Véliki brat se ne strinja.

 

Avtorica: Lana Prosenak
Šola: Srednja šola Slovenska Bistrica
Mentorica: Maja Kodrič Crnjakovič

Število glasov: 84

Veter mladi šviga skozi razpoke,
ki jih s trdo roko koval je čas.
Stare vonjave te kajže male ne puste,
da odnese jih v pozabo.
Ujezil se je veter mladi, ko jih je zagledal:
''Oh, ti stari, trmasti, bolni!
Nič jim ni mogoče vcepiti v glavo!''
Z vso močjo se zadene vanje in
vname se pravi boj, ne le izsiljevanje.
Vse se trese, vpije, joče in moli.
Razbite omare, skrinje in leseni stoli.
Širi se razpoka, ki postaja globlja,
dokler ne zruši stropa.
Tišina mrtva napolnila je ta prostor,
ki zgrajen je bil z žuljavimi rokami.
Tako v kajži stari dvignil se je prah,
ki odkril je pozabljene spomine
in dejstvo, da tudi stari bil je enkrat mlad.

 

Avtor: Miha Lazić
Šola: Šolski center Nova Gorica, Elektrotehniška in računalniška šola
Mentorica: Bojana Modrijančič Reščič

Število glasov: 8

moja koža je nepopisano platno
čopič in barvita paleta ostajata nedotaknjena
moji lasje nežni valovi čakajoč plimo
še zmeraj dišijo tudi če so vijola
poglej pod moj plašč poglej v mojo dušo ničesar ne skrivam
moje oči nimajo zares dna
zakaj bi ga imele
moja duša je namreč brezkončna in korak neodločen
kjerkoli hodim in kamorkoli se obrnem me spremlja zbledel zvok harf in zguljene
podobe marjetic
čez čas se navadiš na obrabljen občutek samote in mladosti

 

Avtorica: Lea Kalister
Šola: Šolski center Postojna
Mentorica: Vlasta Milavec

Število glasov: 165

Boli,
ko si ne upaš priznati,
da boli.
Zato se skrivaš,
kot stari polž,
v svoji hišici laži.

Postajaš plastelinu podoben,
mehak in gnetljiv.
Vsak dotik te manjšega naredi,
dokler ti nisi več ti.

Boli,
ko jočeš od muk,
vendar ničesar ne storiš.
Zato pustiš času oditi,
ne da bi mu ukradel en sam
gnil spomin.

Spominjaš na steno,
ki jo veter drobi.
Brez življenja ostajaš,
ker bi rad skril tisto,
kar nekje te ščemi.

 

Avtorica: Selma Skenderović
Šola: Gimnazija Koper

Število glasov: 213

I
»Človek že od nekdaj bil je zanimivo bitje,«
je pomislil, ko je bral.
Ko hodil je do vode plitve stari Grk,
se pogledal je in dejal:

»Ko le vedel bi, zakaj
svet ni lep, kot prej je bil.
Ko bi le šli tja nazaj,
preden človek se rodil.«

In je mislil, ko je bral:
»Ko le vedel bi,
stari filozof, o vojni, ki čez tisočletja nam grozi.«

Človek že od nekdaj bil je zanimivo bitje.
Zapre knjigo in pogleda v znani, stari svet,
ki še vedno je kot metulja let.

II
»Zrak v parku vedno svež je,«
je mama pravila dekletu.
Ampak dekle dobro ve,
da to mogoče ni v tem svetu.

Pogleda od zaslona
v brezbarvni, komaj znani svet.
V daljavi že dolgo ni obzorja,
v sivino svet objet.

Leta, leta mimo so vozili.
Mar za druge jim pač ni,
ni pogleda zunaj, vrednega za njih oči.

Izgubljena plava po sivini sama
ali misli pač tako,
krila modra odletijo, daleč, daleč za mejo.

III
Že odkar je on bil mlad,
gledal gor je v ekran.
V vojski, ko odraste, bi bil rad,
bil po svetu silno znan.

A zdaj, ko okoli sebe gleda,
vidi, da tak svet pač ni.
Prijateljeva lica bleda,
še v sanjah ga mori.

Zapleten v bitko,
začeto, preden bil je še rojen.
Zdaj bo ležal kmalu, umorjen.

Le še en pogled na divji, nori svet.
Na sivino zgoraj usmeri svoj pogled.
Krila modra, zadnji živ moment.

IV
Tiho je, pretiho. Smo res sami v tej hiši?
Ne.
Nekdo je tu, vse vidi, vse sliši.
Vse.

Ni sobe, kjer nas ne vidijo.
Ni kota, kjer nas ne slišijo.
Ni špranje, kjer nas ne čutijo.
Ni načrta, ki ga ne slutijo.

Ni več zaupanja.
Samo strah.
Zmanjkuje nam upanja.

Ko bi le oditi smeli.
Ko le modra krila bi imeli.
Ko bi le stran odleteli.

 

Avtorica: Nana Petrović
Šola: Šolski center Celje, Srednja šola za strojništvo, mehatroniko in medije
Mentorica: Suzana Slana

Število glasov: 35

Stojim na robu oceana.
Vdihujem ga in ga živim.
Sem eno z njim
in on je eno z mano.

Sonce mu sprehaja iskre
po neskončni koži.
Valovi me božajo
po bosih nogah
in bosih mislih,
in pesek se mi
nabira med prsti,
mi seda v sanje.
Čutim ga.
Z vsakim pljuskom
se prebija globlje vame.
Galebi prikimavajo s perutmi.
Morska pena
vonja po spominih
in nevihti,
ki šele prihaja.
Ocean mi zašumi v žilah
in me vzame v svoje krilo.

Niham z njim.
Vdihujem ga in ga živim.
Sem eno z njim
in on je eno z mano.

 

Avtorica: Tjaša Ivana Kocmut
Šola: Šolski center Slovenj Gradec, Srednja šola Slovenj Gradec

Število glasov: 4

Jaz sem abscisa.
Ležim vodoravno in čakam,
da me prebodejo ničle.

Ti si ordinata.
Z vso silo me sekaš v izhodišču.
V neskončnosti te ne zanimam več.

Sva premici življenja.
Neskončnega hrepenenja.
Realno se nimava rada.

Danes sva tu. Jutri naju ni.
Danes sva midva.
Jutri si ti.

 

Avtorica: Ana Zemljič
Šola: Gimnazija Ormož

Število glasov: 29

Še vedno sem tam,
kjer skoraj slišiš drevesa šepetati
in nikoli zašlo sonce kričati,
da je treba tu ostati.

Tam sem,
kjer prepoteno telo teče skozi mraz,
skoči v zrak In potopi svoj jaz
v odraz popolnosti.

Tam bi ostala,
kjer ljudje niso navadni ljudje
in zrak ni navaden zrak,
saj ga lahko vdihnem neštetokrat in me ne razočara.

In tako, kot bi mignil, živim svoje najljubše misli.

A ne da se jih z vodo sprati
in nisem se rodila za to,
da se bom utopila.

 

Avtorica: Blažka Gantar
Šola: Gimnazija Jurija Vege Idrija

Število glasov: 2

Potapljam se sam zaradi premlevanja.
Premlevam o prijateljih, ki naredijo velik odmev in
pustijo tudi malo dvoma.
Vse sklenitve in izbire vidim pod vodo, ki je brez dna.
Globlje se spustim,
več nasveta ... trpljenja je v očeh.
Ne pozabim na shemo, ki sem jo sestavil.
Ni mi treba joka, saj pesimizem je v pomoči,
skrijem se za vsak nesrečen trenutek.

Ta žalost je nevarna.
Z nje sem dobil soseda,
ki mi bo opisal še nekaj mnenj,
in sicer se nočem z njim spoznati.
Po dolgočasnem hribu, si predstavljam,
kjer imam priložnost.

 

Avtor: Fabian Kerec
Šola: Srednja zdravstvena šola Murska Sobota
Mentorica: Metka Prelog

Število glasov: 2

Morda je premalo mojih sedemnajst let.
Eno poletje za obisk vsega, kar si želim.
Dva jezika premalo za razumevanje.
Tri leta za doseganje vsega, kar si želim.
Štiri stene za izoliranost od sveta, ki ga sovražim.
Pet let, da bi postala dr. med., spec. druž. med.
Šest let, da se sprijaznim, da nisem več otrok.
Morda je premalo zgolj eno življenje, … da bi ga živela prav.

 

Avtorica: Andreja Štumberger
Šola: Gimnazija Ptuj
Mentorica: Marija Mir Milošič

Število glasov: 22 

zabila sem žeblje v svoje roke
trnje v svoje srce
zabila sem večni kanček
otroškosti
ki me je edina terjala naprej
otroškost
me je rinila
mi kazala pot
ko sem gledala pariške gospe
in jo objestno
zanikala
hotela sem rasti
v svet
ki nikoli ni bil dovolj dober
ali pa dovolj slab
za moje strasti
hotela sem bolečino
objestnost
ogenj in slabost
a vedno sem v sebi iskala
kanček izgubljene
otroškosti

 

Avtrica: Pika Štefanič
Šola: Srednja šola Črnomelj
Mentorica: mag. Anita Starašinič

Število glasov: 58

predstavljaj si fantka
ob podboju vrat 
kamor je babica pred leti
narisala kratke črtice 
ki so za prst oddaljene
druga od druge
in dedka
ki z nekim čudnim 
ponosom opazuje
koliko je vnuk zrasel v enem letu
vsak dan smo večji
in prostori vsak dan 
malo manjši
malo težji
če so zraven drugi
ki niso babice in dedki
vsaka pesem malo daljša
če v njej vsaj enkrat
ne omenim tebe
in prostora med črticami
je z vsako besedo manj
samo še toliko za 
dedkov ponos
ki te vpraša
koliko si zrasel 
skozi to pesem

 

Avtor: Aljaž Primožič
Šola:Gimnazija Celje – Center
Mentor: Kristian Koželj

Število glasov: 661

Nominirana pesem

Brez občutka prisotnosti se
njihovi rastrešeni odsevi
neizogibno izgubljajo z dnevi.

Razlogi več kot očitno
niso tako banalni
njihovi nasmehi pa kljub
temu ostajajo nevtralni.

Ogromno je prikritih resnic
ter solznih oči
ampak kako lahko pomagaš
nekomu, ki ga lastni obstoj boli?

Kljub sočutju, objemu
ter prijazni besedi
se bo tisto življenje nadaljevalo
v neizbežni kaotični bedi.

 

Avtorica: Eva Švigelj
Šola: Šolski center Srečka Kosovela Sežana
Mentor: Maša Rolih

Število glasov: 48 

Gledamo v platna in ne dohajamo trenutkov,
beremo prozo in iščemo rimo,
se z okovanimi rokami branimo občutkov,
ko pišemo poeme poletju,
čeprav še vedno jokamo za zimo.

O zimi razmišljamo v barvah, ki ne obstajajo,
in vsak naš pogled je retrospektiva.
Na telesa si slikamo polarne pejsaže,
da srca se slučajno ne odtajajo,
ker se bojimo ljubezenskega motiva.

Gledamo skozi 3D-očala, a smo slepi za razsežnost,
in strašijo nas robovi vsakega okvirja.
Smo ovce pred volkom, ki ime mu je Nežnost,
potrebne neurja, ampak si le želijo premirja.

V črno-bele filme zaljubljeni,
a naš ideal je barvna paleta,
na mrazu čakamo na poljube, ki so nam bili obljubljeni,
čakamo, če bosta ona in on še kdaj objeta.

Smo ateisti življenja
in muze površinske sreče,
ki se hranijo od vsakodnevnega mrgolenja
in mislijo, da se vsaka solza obarva rdeče.

 

Avtorica: Manca Marinko
Šola: Gimnazija Ledina

Število glasov: 82 

Kako dolgo še,
da videla te bom le?

Poljubi me,
kadar vidiš me.

Ne izpusti me,
pogrešam premočno te.

Ljubi moj,
čakala te bom.

Čeprav misliš, da,
kot ostale sem.

Dovoli, da ljubim te
ter dokažem, ti le . . .
 
                                    . . . , da moja ljubezen,
                                   do tebe, . . .  , prava, je.


Avtorica: Daniela Švab
Šola: Lesarska šola Maribor

Število glasov: 2 

Delaj dobro in pošteno,
rôko revežu ponudi,
za starše v letih se potrudi,
dom, jezik ljubi svoj iskreno.

Naše delo je učenje,
plača zanj pa ni denar,
znanja koš dobimo v dar,
ki prinese zadoščenje,
nas pripravi za življenje.
Za poklic pa je vseeno,
al' si pek al' šivaš véno,
važen je le končni cilj,
dober kruh al' zdravje žil.
Delaj dobro in pošteno.

Služba danes je dobrina,
ki je ni deležen vsak,
brez nje si hitro siromak,
če zapustí te še rodbina.
V srcu bôde bolečina,
časi danes so res hudi,
sirotam mnogim se ne čudi,
pomagaj jim, če se le da,
darúj jim evro ali dva,
rôko revežu ponudi.

Topel dom je naša sreča.           
Oče, mama tam živita,    
si za otroke skrb delita.  
Če pa obišče ju nesreča, 
telo opeša, glava je boleča,       
spomin zapušča, utrpijo udi,
pomagaj jima, ne zamudi.
Roditelja, ko ostarita,
glej, da bosta zmeraj sita,
za starše v letih se potrudi.

Domovina je le ena,
naj pa bo za vse enaka,
kar je zdaj še nje napaka,
ni bila nam podarjena.
Kultura naša dragocena 
nam dala je besedo kleno,
govôri jezik suveréno,
kot nas ga mama je učila,
slovenščina naj ni prisila,
dom, jezik ljubi svoj iskreno.

 

Avtorica: Špela Brezočnik
Šola: Prva gimnazija Maribor
Mentorica: Metka Kostanjevec

Število glasov: 167

na intervalu (-∞,∞) ima
človeško življenje
absolutno vrednost 0
 
(razpolavljam razdelke na abscisni osi,
da se približam točki,
kjer bi moji polinomi
prečkali tisto premico tesnobe,
a – bolj ko iščem ničle, lihe
ničle, pole,
bolj zdi se mi,
da se utesnjujem
      med zidove …)
 
nikoli se nismo znali stlačiti v funkcije.
 
naše točke ležijo neodvisne
od vse paradoksalne logike.
na intervalih ujeti
v prazne množice,
nikoli več več kot nič,
grafi kot aksiomi
v iluziji svobode …
 
(ves smisel leži izvzet iz
kakršne koli racionalne funkcije,
v kompleksnem
nerealen,
obstoječ v sistemu,
samemu sebi uničevalnem)
 
utesnjeni v svetu,
le še imaginarnem …
 
na intervalu (-∞,∞) je
absolutna vrednost mojega življenja
manjša od nič

 

Avtorica: Sara Lavrenčič
Šola: Gimnazija Bežigrad

Število glasov: 82

Nominirana pesem

Razpelo si držala v rokah,
ko si me poljubila čez prsa
in zagrnila rožnate zavese na oknu,
ki so v sobo pripeljale mehak mrak,
kakor mati čez travnik pripelje jokajočega otroka.
»Ne boj se teme, ne boj se dotikov,
glej, jaz sem, ki me poznaš,
poznaš vsako ped moje duše.«
Nazarečan na križu je jokal,
ti si rekla:
»Ne skrbi.
To so mamine igrače s podstrešja,
na katerih se samo nabira prah. Ne skrbi.«
Ko si mi za uho zataknila pramen las,
je ob okno pritisnil glasen veter,
da je bobnelo,
kakor da se izvršuje božja kazen.
»Nič ni to. So samo slabo tesnjena okna.
Nič ni to, če sva midve na drugi strani.«
Po tleh so padle lončnice,
ki so še hip prej kitile radiator pod oknom.
Temna zemlja se je razsula po parketu,
črepinje so se razletele v vse smeri,
zatohlost se je dvignila k nosovoma.
Veter je še naprej divjal,
zadivjal vsakič ko si prijela mojo dlan.
Nisem ti upala predlagati,
da bi obesili razpelo na steno
in pospravili nered.
V tistem trenutku je bilo vse tako popolno
in vedela sem,
da taka popolnost traja le hip
in nikdar več.

 

Avtorica: Gloria Džankić
Šola: II. gimnazija Maribor
Mentorica: Nina Medved

Število glasov: 154

Nominirana pesem 

Po ulici stopa milijone korakov,
tisoč se srečanj v jutru zvrsti.
Ne vidimo drugih, prometa in znakov,
vsakdo drži se le svoje smeri.

Roke srdito v žepih so skrite,
zima vstopa v številne ljudi.
Namesto da imeli bi misli nabrite,
trudne že zjutraj so mnoge oči.

Kaj kmalu pa tudi tisti dan pride,
ko mlada bo roka tresoča postala.
Takrat ti lasten očitek ne uide,
da večkrat ni v tuji dlani ostala.

Vendar ne pravim, naj človek na poti
mnoge postaje in zdrse ima.
Le včasih naj prav načrtno se zmoti,
namesto po poti – naj gre do srca.

 

Avtorica: Zoja Lovšin
Šola: Gimnazija Želimlje

Število glasov: 215 

Sprememba stanja;
“Tako ne utapljaj čustev,”
ti šepetajo,
ker primanjkuje ti spanja.

In ker blodiš v grenkih tokovih
ironično
 “prazne škatle.”

Toneš v alkoholu
navidezne sreče (samozavesti)
in sam sebi si ogromen
paradoks.

Patetično.
Usmiljenja vredno?
Spreobrnitev stanja:
/.../ 

 

Avtorica: Karolina Perdan
Šola: Gimnazija Moste
Mentorica: Kristina Hočevar

Število glasov: 41

onesnaženost je prevelika, zaenkrat še lepa slika
vsi se bojimo slišat odmev tega krika
vse od Triglava do Nanosa občutek odnosa
do Zemlje da bi deklica lahko hodila bosa
po poraščeni travi in ne po odpadni pločevini
gledala z vrha polja ta prelepi most na Drini
plavala v Uni  Žusterni ali Piranu
pa na sprehod do Trojice ne bi se branu
srednji prst gre tovarnam ker dihamo ogljik
pozaba pa drevesom od katerih dobivamo kisik
žgečka me v grlu ker poln je plastike
onesnaževalcem pokazat serijo znanstvene fantastike
pojdite Malega princa iskat na njegov planet
smrdi v ozračju ne morem več mirno sedet
nečimrnost brezbrižnost in hlepenje za denar
vse to so stvari ki nas bodo enkrat spravile stran

Uničujemo si življenje, pomemben je denar,
pluli bomo v plastiki kot danes v oceanu mornar.
Smo na robu katastrofe, obstaja le en planet,
bolje je rešit Zemljo kot pa sedmico zadet!

onesnaženost je prevelika zaenkrat še lepa slika
že drugič pišem pesem upam da vam v možganih klika
da treba bo kej spremenit se mormo do zadnjega borit
brez znanja in morale ta planet bomo šli ubit
uboge živali po svetu ki jih bo docakal sodni dan
najprej doniramo hkrati ubijamo a nas ni sram
dobr sem razmislu za ekologijo bom kot DiCaprio
zato bodite mi podpora kot navijači za El Clasico
zbudite se odprite oči in pridte na pomoč
kuri se premog za elektriko da bo grelec vroč
sami se ne zavedamo da imamo takšno moč
moč ki lahko žival ubije na daleč proč
plastenke v oceanu zaradi njih živali umirajo
na bruhanje mi gre ko vidim da jih iz kitov pobirajo
pred nami živalske vrste izumirajo
zaradi plastike in ostale kontaminacije počasi hirajo

Uničujemo si življenje, pomemben je denar,
pluli bomo v plastiki kot danes v oceanu mornar.
Smo na robu katastrofe, obstaja le en planet,
bolje je rešit Zemljo kot pa sedmico zadet!

 

Avtor: Dino Felić
Šola: Strokovni izobraževalni center Ljubljana 
Mentorica: Liljana Kranjc Tekavec

Število glasov: 30 

Ko pride večer,
ko bova brala Šalamunovo poezijo,
ko zvezde bodo edini najin gledalec,
edina priča, ko nežno in počasi
se poljubljava.
Takrat,
oh, takrat.
Takrat te bom objela še tistih par minut,
takrat si bom zapomnila
grič v obliki kamelje grbe.
Takrat boš ti v odsevu polnočne polne lune,
takrat bo šumela močna reka,
odbijala se bo ob skale,
takrat kri bo pritekla iz počenih ustnic.
Sanjarjenje,
najljubša aktivnost človeške vrste
že mnogo let.
Si kot Venera,
rojen iz morske pene.
Tvoji kodri ti padajo čez oči
in sploh ne veš,
kako všeč mi je modro nebo ujeto v njih.
Morebiti te dajem na piedestal,
a tvoje ustnice nežnejše so
od najnežnejših trav.
Lepše od Venerinih,
ko tiho ljubila se je z Marsom
iz dneva v dan.
Od tistega dne sanjarim le še o tebi,
moj antični ideal.

 

Avtorica: Uma Hajsinger
Šola: Gimnazija Šentvid
Mentorica: Kristina Hočevar

Število glasov: 109

Umrem prvič.

Družina v kosih.
Mami v pismo: »Ljubim te.«
Podpišem očeta.

Umrem drugič.

Moja boginja
ustvarja neskončnost –
živi in umre.

Umrem zadnjič.

Pri ljubimcih sta
datuma na grobovih
redko različna.

 

Avtorica: Hana Bujanović Kokot
Šola: Gimnazija Kranj
Mentorica: Bernarda Lenaršič

Število glasov: 177

Neke noči sem zaupal vetru,
Kako te ljubiti v soju kresnic.

Kako naj počaka na noč in tišino.
Na zvezdnati svod.
Vedel bo, ko boš iskala Orion.

Slutiti dal sem milino obraza
In neizrekljivo nežnost oči.

Pot od vratu do ramen
Mu bo znana.. in vendar nikoli stara.

Ne zameri!

Namignil sem mu na mnogo reči,
Tudi na čudovito igro tvojih las.

Podobna sta si.
On veje, kjer hoče.

Oba sva prebivala v njegovem naročju.

A jaz, kot cvetlice,
Ne zmorem naprej
Ko se ustavim in začnem rasti.

Nisem slutil, da boš odšla, kot si prišla.
Jeseni, nalahno.
Z bolestno nežnim, tihim šepetanjem listja.

Ne bom te odšel iskati na jug.

Spominjam se zime in  tvojih besed,
da nekega dne te bo led
ustavil, objel v trenutek, ki dolg bo kot večnost..

Pa vendar, prišla boš nazaj…
In kmalu bo sončev sijaj
odtajal tančico, ki daje jo gruden..

Pozimi… večina življenja se skriva
Sam pod zemljo sem čúl.. čakal sem sonce
Slutnja vrnitve.

Zdaj gledam te mile oči……
Pomlad je že tu,
Vsa jutra so ti.

 

Avtor: Jernej Leva
Šola: Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška 

Število glasov: 46

Stop! Kaj vam je?
Dihajte!
Skrbite v miru in počasi.
Kaj vam je?

Svet se ustavlja,
pa še kar hitite.
Po nepazljivosti se svet sestavlja
in skrbi, da vedno skrbite.

Prav je, da skrbite
in da skrbi nas.
Ni mogoče, da v skrbeh skrbi utopite,
ampak verjemite: prišel bo lepši čas.

 

Avtor: Rok Hrustel
Šola: Šolski center Celje, Gimnazija Lava
Mentorica: mag. Jana Kvas

Število glasov: 89 

Kdaj se zdi,
da ti cel svet na rokah stoji.
Pritiska s takšno silo,
da ti celo telo zaskeli.
Za temi steklenimi očmi
celo jezero solz stoji,
a ne sem privreti na dan,
saj ta izvir vedno teče sam,
ko pride za tabo čas morbidnih dni.

Pravijo, da šibka si,
a ne kaži tega pred ljudmi.
Ponudijo ti masko smeha
in tebi zdi se to edina uteha.
Vsem se takrat zdi,
da se ti v življenju srečno godi.
Mar se ti ne zdi,
da množica pod isto masko čepi.
Vsi se ti zdijo srečni,
dokler ne spoznaš,
da z zlomljenim človekom opravka imaš.

Mislijo, da se je lahko skriti,
a žalosti nikoli ne morejo prikriti.
Ne zavedajo se, da njihova maska
ne skrije oči,
iz katerih le žalost na površje pridrvi.
Iz oči jim teče slana reka,
se v rane naseli,
kot morska sol peče
in pušča pečat na grenke dni.

Še nečesa maska ne prekrije –  srca,
ki grenko v tebi bije.
Njegovi šivi so prepereli,
strgane so srčne povezave,
tebi pa so ostale le nemarne težave.
Mar ta srčna bolečina
kljuva v tebi kot mrzla zima,
kot vrana, ki kljuva srčno žilo,
kot tisto sreče nevidno poslovilo.

Šele ko z obraza pade ti maska,
napojena od solz,
razkrije obraz, poln ran in krvi.
Ko se takrat pogledaš v ogledalo,
besno kričiš, zdi se ti,
da se ti je zmešalo.
Razbiješ zrcalo z golimi pestmi,
okoli frčijo stekleni kristali,
a tvojemu besu konca ni.
Kot rdeča roža na površje priteče kri,
a ti nikakor ni pomoči.
Tako ranljiva, a nepremagljiva
odkorakaš med ljudi,
rečeš: »Jaz sem zlomljena duša izpod
maske, kdo ste pa vi?«

 

Avtorica: Anastazija Gračner
Šola: Šolski center Velenje, Gimnazija Velenje

Število glasov: 88

"Namaste!" zavpijem, odgovora ni,
od sten moj obupani krik se odbija ...
Na tleh, kjer se znajde mi vsa energija,
kup žalosti spremljajo mrtve oči.

Poskusim še enkrat; "Marco", si rečem.
A stene so tihe, odgovora ni.
Nekoč na tvoj: "Polo" remiks pel si mi,
a danes odgovor podajaš mi z mečem.

Kri vidim, še preden resničnost zadene,
utrujen utrip mi skazi zlat ročaj.
Vpil je: "Daj, rano v srce mi zadaj!",
tik preden poslednji je vzdih šel iz mene.

Brez sape večerne je živa gladina,
pod barvnim površjem se rišejo vzorci,
pred mečem bila sva teatra konzorcij,
še zadnja si misel. Nato ... bolečina!

Gladina je  polna polsuhih cvetov,
odbila je ura polnoč mi s teboj;
je rekla, da nimam več tebe nocoj,
je rekla, naj gledam - kar sam boš odšel ...

Ker v tretje gre rado, te vprašam: "Zakaj?"
Pijan si brez mene, ker živ si ostal?
Spodneslo je stol mi, nagnit in majav.
Sem trezna? Ni stola, pod mano je zmaj.

Vse lovke iztrgam, da pride kisik,
brez živcev sem, tu je le prazen pogum,
ki ravno ukradel mi je ves razum.
Zdaj srečen si sam, brez velikih razlik.

Pred jutrom pomečem navlako tja, v strugo.
Do vode leti brez izgredov, na tla.
Povrnem nasmešek: Pozdravljen doma!
Poplava povod je, razbiješ moj jugo.

Bila je le senca, brez avta sem šla;
od tebe je staro rezilo ostalo.
Pod vodo znam dihat, cel svet je premalo.
Dovolj so mehurčki, plešoči po dva.

Ostanem, pa vendar brez svojih ušes,
ne slišim več kritik o vodi bleščeči.
Prinesem brisačo kljub sliki grozeči,
očistim vse rjuhe bolečih potez.      

Zdaj fuge so modre in zdrgnjene s silo,
nosila bom krivdo nevihte v tem maju.
Če vprašaš: Še kaj bo ostalo od naju?
Jaz pravim: Spomini in rožnato milo ...

 

Avtorica: Nina Zrimšek
Šola: EGSŠ Radovljica
Mentorica: Lidija Brezavšček

Število glasov: 170

Šmarjeta moj je rojstni kraj,
tja vračala se vedno rada bom nazaj.
Ob cesti tam mi pa hišica stoji,
v njej družina moja tam živi.

Dedek in babica sta hišico zgradila,
v njej se je tudi moja mamica rodila
in z bratom sta mladost zaužila
in tukaj sva se tudi z mojim bratom radosti naužila.

Dedek in babica sta vedno bila vesela
in rada lepe slovenske pesmi sta pela.
Ko so prijatelji prišli k nam v vas,
se pesem razlegala je v naslednjo vas.

V naši hiši je zares bilo lepo
dokler nam je zdravje bilo naklonjeno.
Pa prišla bolezen je do nas
in moj dedek bolezni je dobil oglas.

Operacija hrbtenice ni uspela,
žalost v njegovem srcu je zavela.
Paraplegija ga je zavedno obiskala
in na invalidski voziček ga je prikovala.

Tudi babica moja je zbolela
in v bolnišnico je odhitela.
Zdravljenje uspešno ni bilo
in zato od nje zavedno vzeli smo slovo.

Tudi očka moj je zelo zbolel
in v bolnišnico večkrat je odhitel.
Bolnišnično zdravljenje dolgotrajno je bilo
in zdravljenje raka se mu je izboljšalo.

Veseli res smo in zadovoljni,
da mamica, jaz in bratec nismo veliko bolni.
Da bi tako tudi ostalo še nešteto let in dni,
da vsi pri hiši zdravi bi bili.

 

Avtorica: Ana Bele
Šola: Ekonomska šola Novo mesto

Število glasov: 121

Le izdihljaji spremljajo pesem,
ni zdravila, je le ljubezen,
je upanje, ki umre tik pred upajočim,
so proseče oči na razgaljeni duši.
In takrat sem odvezana pomoči,
vsak bodrilni nasmeh je brez moči,
zato se obrača človek drugam,
tja gor – v sveti svet neznan.
In upa in upa.
Še zmeraj upa,
srce še komaj živi.
In upanje pusti upajočega,
da umre z vedrimi očmi.

 

Avtorica: Tjaša Završki
Šola: Šolski center Rogaška Slatina

Število glasov: 75

Beri med vrsticami,
a podrobno preuči vsako besedo,
vsak kos kože,
ki se ti pod prsti topi
kot smetana v ustih –
ti besede prelevi
v strastne poljube,
lažne obljube;
da je ljubezen večna –
saj ne pijeva napoja nesmrtnosti
in ne jéva ambrozije,
ker nisva bogova,
ampak dvoje kosti,
ki se na koncu
v prah spremeni.
Zato izpij me do zadnje kaplje,
vdihni z zadnjim vdihom,
naj bom tvoja fatalistka,
neizbežna sorodna duša.

 

Avtorica: Živa Fistrič
Šola: Srednja zdravstvena šola Celje

Število glasov: 124 

Le kje je?
Sto, dvesto, tristo…
TISTO.

TISTO, ki raste z nama,
ko čutiva isto.

TISTO, ki je jasa prostrana,
ki drhti z nama,
ko sva sama.

TISTO, ki nama gleda v dušo
in nama s solzo, kristalno vodo,
zabriše sušo.

TISTO, ki globoko diha,
ko v uho nama priplava
beseda tiha.

TISTO, ki zardi
čisto vsakič,
ko se pogledava v oči.

TISTO, ki joče,
ko nobeden od naju
odnehati noče.

TISTO, ki sanja
ravno takrat,
ko nama ni do spanja in
iščeva odgovore na vprašanja.

TISTO, ki trpi,
ko se nama vse brezupno zdi.

TISTO, ki preprosto je,
ki neprestano kriči tvoje ime,
TISTO, ki mi pomeni vse.

Sto, dvesto tristo …
Točno TISTO.

 

Avtorica: Inge Novinc
Šola: Škofijska gimnazija Vipava

Število glasov: 90

Val za valom se kali,
teče po stoletni strugi.


                               Mimo mene
                                               je tam nekje
                                                                reka tekla,
                                                                              a zdaj kdo ve?
                                                                                              Val za valom se kali.
                                                                              Solze polnijo ji strugo
                                                               in trpljenje ne zdrži, saj
                                               spomin se val za valom vije.
                               Nekoč MOGOČEN GROM in TRESK!
                Danes tih je šum šepet …
val za valom tiša se.
                Tih spomin je v njenem srcu,
                                               glas v srcu pa kriči.                         
                Glas tisočerih!                                  Bo strugo napolnil?
                Vpij v nebo!                      Ga slišalo bo vsako telo?
                               Val za valom glas budi.
                                               Nek krik
                               še potrebuje.
                               Velik krik,                                                                velik ta,
                                roka                                                      bo videla moža,
                                      polž                                                    dobil bo svojo slavo,
                                                  val                                   bo tekel do morja.
                                               Val za valom     
                                                se kali,
                                        teče
                                              po
                                    stoletni
                               strugi.

 

Avtor: Tilen Kovač
Šola: Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer

Avtor je pesem tudi oblikoval (carmen figuratum). Ta oblika se je izgubila pri prenosu na splet. Tukaj je dokument še v pdf obliki.

Število glasov: 14

Ko si v življenje vstopila,
vse si spremenila.
Od tebe slep za vse sem postal,
ob misli nate vsak večer zaspal.

Vsak dan željo po več tebe sem imel,
bila si mi kot droga, ki sem si jo vse bolj želel.
Ob tebi sem vsaki dan užival,
zato ob klicu tvojem sploh nisem od dolgčasa umiral.
Že glas tvoj slab dan je v dobro spremenil,
ko spoznal sem, da mi še nihče ni toliko pomenil.

Ko izbrala si njega, sem te podpiral,
o izgubi tebe sploh nisem razmišljal.
Ko si me zapustila, sem od žalosti umiral;
voljo do življenja si vzela mi,
me brez slovesa zapustila
ter preteklost za sabo pustila.
Danes v žalosti zaspim in se v še večji zbudim.
V upanju na tvojo srečo v steno strmim.
Ko te vidim, obnemim.
Ob vsakem pogledu nate se zaljubim.
In zaspim z željo, da te poljubim.

 

Avtor: Alen Romih
Šola: Srednja elektro-računalniška šola Maribor
Mentorica: Barbara Gajšek

Število glasov: 38

Te je srčna bol kdaj trpko ožgala,
se duša ti na dve polovici je razklala?
So oči po solzah ti ostale grenko rdeče,
bridko tožeče, žalost sluteče?

Moje srce se ni sposobno razumno učiti,
moje srce se ne zna dobro ceniti,
kajti ne mara ne mene 
ne tebe ne sebe.

Ker moje srce ljubi le temno črnilo,
v katerega se je skrivnostno zavilo.
Ker moje srce ljubi srd, bes in gnev,
v katerega sem se turobno odel.

Kajti moje srce ne najde izhoda,
moje srce ne ve, kaj je svoboda.
Utesnjena kletka reže vanj rane,
vse radosti so mu na daleč pridržane.

»Sem jaz še vedno uporabno srce,
če ne ljubim, kar ljubiti bi moralo?
Sem jaz še vedno koristno srce,
če vame zapičiš zarjavelo bodalo?

Kri bom venomer pošiljalo po telesu,
samo to mi je še v interesu.
Kajti imeti čustva dan za dnem,
te počasi ubija – košček za koščkom,
vsaj kolikor jaz vem.«

 

Avtorica: Nastja Podgoršek Ferčec
Šola: Srednja šola za oblikovanje Maribor

Število glasov: 1

Danes se trudim živet.
Danes tečem čez travnik in se pretvarjam, da lahko letim.
Danes skačem po eni nogi in se pretvarjam, da so tla trampolin.
Danes pijem tvoj čaj in ti srkaš škotski viski in glej, oba se trudiva živet.
In oba poskušava verjet, da sva svobodna.
Potem pa ti vzameš daljinec in prižgeš TV in spet ti je vseeno.
Jaz pa še vedno hočem živet.

Slab zrak je tu. Kako rastline sploh še dihajo?
Gabi se mi vse skupaj. Hočem it. Pa te nočem zapustit.
Pogledujem skozi okno.
Nekaj mi govoriš. Pa ne meni, govoriš samemu sebi.
Iste reči ponavljaš znova. In znova. In spet.
Sprašujem se, kaj se ti mota po glavi.
Kakšne misli te tarejo, o čem molčiš?
Zakaj, zakaj za vraga ne živiš?!

Vdan si preteklosti in ne zanima te prihodnost.
Si le še fosil. Podoba tega, kar si nekdaj bil.
Prodan alkoholu, predan usodi.
Ne iščeš več smisla.
Čakaš, da pote pride smrt. Čakam s tabo.

Danes ti nesem rože na grob.

 

Avtorica: Pina Lenart Vengust
Šola: Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana
Mentorica: Marta Krejan Čokl

Število glasov: 50

Čepela si na ponjavi jutranje esence
in zobala zlato lubje preperelega sonca.

Tam si nekega dne nemo priznala,
da bi rada prevpila bolečino olesenelega časa.

Razparala si svojo kožo
in jo všila med podtaknjence vetrovega izdiha.
Iz globine pljuč si izdolbla svoj glas
in ga razlila po skorji zračnih mešičkov.

Postala si struna,
razpeta čez golo vejevje spominov,
ki zakrvavi vsakič,
kadar se na njej razbije atom osivele samote.

 

Avtorica: Nina Bohnec
Šola: Gimnazija Murska Sobota
Mentorica: Boža Ivanuša Trajbarič

Število glasov: 146

Nominirana pesem 

Človek ve, da na bus zamudil je,
pa vseeno teče, gre.

Človek ve, da zabave konec je,
pa vseeno pleše še.

Človek ve, da nihče ga ne razume,
pa vseeno trudi se.

Človek ve, da pozabljene so želje vse,
pa vseeno sanja utrinek miže.

 

Avtorica: Veronika Magister
Šola: Srednja ekonomska šola Ljubljana

Število glasov: 0

Občutke žalosti rodi tihota,
trpljenja polnim se predajam mislim.
Moj bog in angel, sveti duh – samota.
ko zvokom se predajam sladko-kislim.

Nesmrtna v besedi bolečina,
ko mah prerašča se, čez grob prerani,
končati sebe, s pomočjo spomina,
in vsa so čustva kar te najbolj rani.

V moji duši, najčistejša je tema,
ko v samotno noč še zadnjič se spovem,
ker sta prvič, se telo in duh razšla.

Ne v pekel, nebesa, vice, raj ne grem,
neslišen bil bom duh, ki vandra sem ter tja,
uteha tiha bom, čutečim soljudem.

 

Avort: Januš Marinček
Šola: Šolski center Ljubljana, Gimnazija Antona Aškerca

Število glasov: 2 

saj bi lahko rekla
da ni težko biti lezbijka na poljskem
da rada delam za tekočim trakom
ti zvijam cigarete
jih kadim s tabo
sesam svoje žulje
okus me spominja na
krompir in zelje
ki ga je mama vedno zažgala
še vseeno je bil dober
in me zanima kaj bi rekel oče
vedno je verjel vame
pravil mi je da sem njegov pob
in da bom nekoč takšen kot on
na rame mi je nastavil puško
s katero je streljal srnjad
skoraj sem padla po tleh
in rekel da mi bo pokazal
kako se strelja komuniste
mogoče je vedel da imam rada punce
pa mu je bilo vseeno

 

Avtorica: Lara Gobec
Šola: I. gimnazija v Celju

Število glasov: 76

Nominirana pesem

Mogoče nikoli, mogoče kdaj
Vrnem se v pozabljen raj.
Mogoče včeraj, mogoče zdaj,
Poznan, postal mi je neznan.
Čas mu briše sijoči se odsev,
Kakor kamen teža vleče ga,
Kot prepiru lajša ton,
Vidim ga ko sežem dol.
Mogoče danes, mogoče jutri
odpeljem se na prazno pot.
Mogoče kmalu, mogoče čez en čas
prazna, pelje me v  pozabljen raj.
Včasih sijoč se odsev,
Zdaj ne pekoč ne sladek,
Deloma zlagan,
Pozabljen, zanj suženj je pijan.
Zdaj polen je kot riž okusa
Površno zadosten in nič kriv,
A za prazen okus riža,
Najvišji deli suženjski naziv.
Prazna pot me vodi stran
kjer raj kot riž mi je poznan.

 

Avtorica: Ana Razpet
Šola:Gimnazija in ekonomska srednja šola Trbovlje

Število glasov: 102

Priti
prav po tiho, pritajeno.
Prežeče kot mačka,
s kremplji zgrabiti
žrtev ulovljeno.

Sejati
strah, bolečino globoko.
Starki s koso
ponujati
roko.

Premagati
virus, epidemijo.
Tekma dobljena?
Vsi se
smejejo?

Živeti
vsako minuto, uro, vselej.
Užiti življenje.
S polnimi jadri
drveti naprej.

 

Avtor: Tim Paradižnik
Šola: Šolski center Slovenske Konjice Zreče, Srednja poklicna in strokovna šola Zreče
Mentorica: Marjana Cenc Weiss

Število glasov: 29