Veter mladi šviga skozi razpoke,
ki jih s trdo roko koval je čas.
Stare vonjave te kajže male ne puste,
da odnese jih v pozabo.
Ujezil se je veter mladi, ko jih je zagledal:
''Oh, ti stari, trmasti, bolni!
Nič jim ni mogoče vcepiti v glavo!''
Z vso močjo se zadene vanje in
vname se pravi boj, ne le izsiljevanje.
Vse se trese, vpije, joče in moli.
Razbite omare, skrinje in leseni stoli.
Širi se razpoka, ki postaja globlja,
dokler ne zruši stropa.
Tišina mrtva napolnila je ta prostor,
ki zgrajen je bil z žuljavimi rokami.
Tako v kajži stari dvignil se je prah,
ki odkril je pozabljene spomine
in dejstvo, da tudi stari bil je enkrat mlad.

Avtor: Miha Lazić
Šola: Šolski center Nova Gorica, Elektrotehniška in računalniška šola
Mentorica: Bojana Modrijančič Reščič

Število glasov: 8