moja koža je nepopisano platno
čopič in barvita paleta ostajata nedotaknjena
moji lasje nežni valovi čakajoč plimo
še zmeraj dišijo tudi če so vijola
poglej pod moj plašč poglej v mojo dušo ničesar ne skrivam
moje oči nimajo zares dna
zakaj bi ga imele
moja duša je namreč brezkončna in korak neodločen
kjerkoli hodim in kamorkoli se obrnem me spremlja zbledel zvok harf in zguljene
podobe marjetic
čez čas se navadiš na obrabljen občutek samote in mladosti

Avtorica: Lea Kalister
Šola: Šolski center Postojna
Mentorica: Vlasta Milavec

Število glasov: 165