Boli,
ko si ne upaš priznati,
da boli.
Zato se skrivaš,
kot stari polž,
v svoji hišici laži.

Postajaš plastelinu podoben,
mehak in gnetljiv.
Vsak dotik te manjšega naredi,
dokler ti nisi več ti.

Boli,
ko jočeš od muk,
vendar ničesar ne storiš.
Zato pustiš času oditi,
ne da bi mu ukradel en sam
gnil spomin.

Spominjaš na steno,
ki jo veter drobi.
Brez življenja ostajaš,
ker bi rad skril tisto,
kar nekje te ščemi.

Avtorica: Selma Skenderović
Šola: Gimnazija Koper

Število glasov: 213