I
»Človek že od nekdaj bil je zanimivo bitje,«
je pomislil, ko je bral.
Ko hodil je do vode plitve stari Grk,
se pogledal je in dejal:

»Ko le vedel bi, zakaj
svet ni lep, kot prej je bil.
Ko bi le šli tja nazaj,
preden človek se rodil.«

In je mislil, ko je bral:
»Ko le vedel bi,
stari filozof, o vojni, ki čez tisočletja nam grozi.«

Človek že od nekdaj bil je zanimivo bitje.
Zapre knjigo in pogleda v znani, stari svet,
ki še vedno je kot metulja let.

II
»Zrak v parku vedno svež je,«
je mama pravila dekletu.
Ampak dekle dobro ve,
da to mogoče ni v tem svetu.

Pogleda od zaslona
v brezbarvni, komaj znani svet.
V daljavi že dolgo ni obzorja,
v sivino svet objet.

Leta, leta mimo so vozili.
Mar za druge jim pač ni,
ni pogleda zunaj, vrednega za njih oči.

Izgubljena plava po sivini sama
ali misli pač tako,
krila modra odletijo, daleč, daleč za mejo.
 
III
Že odkar je on bil mlad,
gledal gor je v ekran.
V vojski, ko odraste, bi bil rad,
bil po svetu silno znan.

A zdaj, ko okoli sebe gleda,
vidi, da tak svet pač ni.
Prijateljeva lica bleda,
še v sanjah ga mori.

Zapleten v bitko,
začeto, preden bil je še rojen.
Zdaj bo ležal kmalu, umorjen.

Le še en pogled na divji, nori svet.
Na sivino zgoraj usmeri svoj pogled.
Krila modra, zadnji živ moment.

IV
Tiho je, pretiho. Smo res sami v tej hiši?
Ne.
Nekdo je tu, vse vidi, vse sliši.
Vse.

Ni sobe, kjer nas ne vidijo.
Ni kota, kjer nas ne slišijo.
Ni špranje, kjer nas ne čutijo.
Ni načrta, ki ga ne slutijo.

Ni več zaupanja.
Samo strah.
Zmanjkuje nam upanja.

Ko bi le oditi smeli.
Ko le modra krila bi imeli.
Ko bi le stran odleteli.

Avtorica: Nana Petrović
Šola: Šolski center Celje, Srednja šola za strojništvo, mehatroniko in medije
Mentorica: Suzana Slana

Število glasov: 35