Še vedno sem tam,
kjer skoraj slišiš drevesa šepetati
in nikoli zašlo sonce kričati,
da je treba tu ostati.

Tam sem,
kjer prepoteno telo teče skozi mraz,
skoči v zrak In potopi svoj jaz
v odraz popolnosti.

Tam bi ostala,
kjer ljudje niso navadni ljudje
in zrak ni navaden zrak,
saj ga lahko vdihnem neštetokrat in me ne razočara.

In tako, kot bi mignil, živim svoje najljubše misli.

A ne da se jih z vodo sprati
in nisem se rodila za to,
da se bom utopila.

Avtorica: Blažka Gantar
Šola: Gimnazija Jurija Vege Idrija

Število glasov: 2