Gledamo v platna in ne dohajamo trenutkov,
beremo prozo in iščemo rimo,
se z okovanimi rokami branimo občutkov,
ko pišemo poeme poletju,
čeprav še vedno jokamo za zimo.

O zimi razmišljamo v barvah, ki ne obstajajo,
in vsak naš pogled je retrospektiva.
Na telesa si slikamo polarne pejsaže,
da srca se slučajno ne odtajajo,
ker se bojimo ljubezenskega motiva.

Gledamo skozi 3D-očala, a smo slepi za razsežnost,
in strašijo nas robovi vsakega okvirja.
Smo ovce pred volkom, ki ime mu je Nežnost,
potrebne neurja, ampak si le želijo premirja.

V črno-bele filme zaljubljeni,
a naš ideal je barvna paleta,
na mrazu čakamo na poljube, ki so nam bili obljubljeni,
čakamo, če bosta ona in on še kdaj objeta.

Smo ateisti življenja
in muze površinske sreče,
ki se hranijo od vsakodnevnega mrgolenja
in mislijo, da se vsaka solza obarva rdeče.

Avtorica: Manca Marinko
Šola: Gimnazija Ledina

Število glasov: 82