Razpelo si držala v rokah,
ko si me poljubila čez prsa
in zagrnila rožnate zavese na oknu,
ki so v sobo pripeljale mehak mrak,
kakor mati čez travnik pripelje jokajočega otroka.
»Ne boj se teme, ne boj se dotikov,
glej, jaz sem, ki me poznaš,
poznaš vsako ped moje duše.«
Nazarečan na križu je jokal,
ti si rekla:
»Ne skrbi.
To so mamine igrače s podstrešja,
na katerih se samo nabira prah. Ne skrbi.«
Ko si mi za uho zataknila pramen las,
je ob okno pritisnil glasen veter,
da je bobnelo,
kakor da se izvršuje božja kazen.
»Nič ni to. So samo slabo tesnjena okna.
Nič ni to, če sva midve na drugi strani.«
Po tleh so padle lončnice,
ki so še hip prej kitile radiator pod oknom.
Temna zemlja se je razsula po parketu,
črepinje so se razletele v vse smeri,
zatohlost se je dvignila k nosovoma.
Veter je še naprej divjal,
zadivjal vsakič ko si prijela mojo dlan.
Nisem ti upala predlagati,
da bi obesili razpelo na steno
in pospravili nered.
V tistem trenutku je bilo vse tako popolno
in vedela sem,
da taka popolnost traja le hip
in nikdar več.

Avtorica: Gloria Džankić
Šola: II. gimnazija Maribor
Mentorica: Nina Medved

Število glasov: 154

Nominirana pesem