Neke noči sem zaupal vetru,
Kako te ljubiti v soju kresnic.

Kako naj počaka na noč in tišino.
Na zvezdnati svod.
Vedel bo, ko boš iskala Orion.

Slutiti dal sem milino obraza
In neizrekljivo nežnost oči.

Pot od vratu do ramen
Mu bo znana.. in vendar nikoli stara.

Ne zameri!

Namignil sem mu na mnogo reči,
Tudi na čudovito igro tvojih las.

Podobna sta si.
On veje, kjer hoče.

Oba sva prebivala v njegovem naročju.

A jaz, kot cvetlice,
Ne zmorem naprej
Ko se ustavim in začnem rasti.

Nisem slutil, da boš odšla, kot si prišla.
Jeseni, nalahno.
Z bolestno nežnim, tihim šepetanjem listja.

Ne bom te odšel iskati na jug.

Spominjam se zime in  tvojih besed,
da nekega dne te bo led
ustavil, objel v trenutek, ki dolg bo kot večnost..

Pa vendar, prišla boš nazaj…
In kmalu bo sončev sijaj
odtajal tančico, ki daje jo gruden..

Pozimi… večina življenja se skriva
Sam pod zemljo sem čúl.. čakal sem sonce
Slutnja vrnitve.

Zdaj gledam te mile oči……
Pomlad je že tu,
Vsa jutra so ti.

Avtor: Jernej Leva
Šola: Škofijska gimnazija Antona Martina Slomška 

Število glasov: 46