Kdaj se zdi,
da ti cel svet na rokah stoji.
Pritiska s takšno silo,
da ti celo telo zaskeli.
Za temi steklenimi očmi
celo jezero solz stoji,
a ne sem privreti na dan,
saj ta izvir vedno teče sam,
ko pride za tabo čas morbidnih dni.

Pravijo, da šibka si,
a ne kaži tega pred ljudmi.
Ponudijo ti masko smeha
in tebi zdi se to edina uteha.
Vsem se takrat zdi,
da se ti v življenju srečno godi.
Mar se ti ne zdi,
da množica pod isto masko čepi.
Vsi se ti zdijo srečni,
dokler ne spoznaš,
da z zlomljenim človekom opravka imaš.

Mislijo, da se je lahko skriti,
a žalosti nikoli ne morejo prikriti.
Ne zavedajo se, da njihova maska
ne skrije oči,
iz katerih le žalost na površje pridrvi.
Iz oči jim teče slana reka,
se v rane naseli,
kot morska sol peče
in pušča pečat na grenke dni.

Še nečesa maska ne prekrije –  srca,
ki grenko v tebi bije.
Njegovi šivi so prepereli,
strgane so srčne povezave,
tebi pa so ostale le nemarne težave.
Mar ta srčna bolečina
kljuva v tebi kot mrzla zima,
kot vrana, ki kljuva srčno žilo,
kot tisto sreče nevidno poslovilo.

Šele ko z obraza pade ti maska,
napojena od solz,
razkrije obraz, poln ran in krvi.
Ko se takrat pogledaš v ogledalo,
besno kričiš, zdi se ti,
da se ti je zmešalo.
Razbiješ zrcalo z golimi pestmi,
okoli frčijo stekleni kristali,
a tvojemu besu konca ni.
Kot rdeča roža na površje priteče kri,
a ti nikakor ni pomoči.
Tako ranljiva, a nepremagljiva
odkorakaš med ljudi,
rečeš: »Jaz sem zlomljena duša izpod
maske, kdo ste pa vi?«

Avtorica: Anastazija Gračner
Šola: Šolski center Velenje, Gimnazija Velenje

Število glasov: 88