"Namaste!" zavpijem, odgovora ni,
od sten moj obupani krik se odbija ...
Na tleh, kjer se znajde mi vsa energija,
kup žalosti spremljajo mrtve oči.

Poskusim še enkrat; "Marco", si rečem.
A stene so tihe, odgovora ni.
Nekoč na tvoj: "Polo" remiks pel si mi,
a danes odgovor podajaš mi z mečem.

Kri vidim, še preden resničnost zadene,
utrujen utrip mi skazi zlat ročaj.
Vpil je: "Daj, rano v srce mi zadaj!",
tik preden poslednji je vzdih šel iz mene.

Brez sape večerne je živa gladina,
pod barvnim površjem se rišejo vzorci,
pred mečem bila sva teatra konzorcij,
še zadnja si misel. Nato ... bolečina!

Gladina je  polna polsuhih cvetov,
odbila je ura polnoč mi s teboj;
je rekla, da nimam več tebe nocoj,
je rekla, naj gledam - kar sam boš odšel ...

Ker v tretje gre rado, te vprašam: "Zakaj?"
Pijan si brez mene, ker živ si ostal?
Spodneslo je stol mi, nagnit in majav.
Sem trezna? Ni stola, pod mano je zmaj.

Vse lovke iztrgam, da pride kisik,
brez živcev sem, tu je le prazen pogum,
ki ravno ukradel mi je ves razum.
Zdaj srečen si sam, brez velikih razlik.

Pred jutrom pomečem navlako tja, v strugo.
Do vode leti brez izgredov, na tla.
Povrnem nasmešek: Pozdravljen doma!
Poplava povod je, razbiješ moj jugo.

Bila je le senca, brez avta sem šla;
od tebe je staro rezilo ostalo.
Pod vodo znam dihat, cel svet je premalo.
Dovolj so mehurčki, plešoči po dva.

Ostanem, pa vendar brez svojih ušes,
ne slišim več kritik o vodi bleščeči.
Prinesem brisačo kljub sliki grozeči,
očistim vse rjuhe bolečih potez.      

Zdaj fuge so modre in zdrgnjene s silo,
nosila bom krivdo nevihte v tem maju.
Če vprašaš: Še kaj bo ostalo od naju?
Jaz pravim: Spomini in rožnato milo ...

Avtorica: Nina Zrimšek
Šola: EGSŠ Radovljica
Mentorica: Lidija Brezavšček

Število glasov: 170