Le izdihljaji spremljajo pesem,
ni zdravila, je le ljubezen,
je upanje, ki umre tik pred upajočim,
so proseče oči na razgaljeni duši.
In takrat sem odvezana pomoči,
vsak bodrilni nasmeh je brez moči,
zato se obrača človek drugam,
tja gor – v sveti svet neznan.
In upa in upa.
Še zmeraj upa,
srce še komaj živi.
In upanje pusti upajočega,
da umre z vedrimi očmi.

 

Avtorica: Tjaša Završki
Šola: Šolski center Rogaška Slatina

Število glasov: 75