Te je srčna bol kdaj trpko ožgala,
se duša ti na dve polovici je razklala?
So oči po solzah ti ostale grenko rdeče,
bridko tožeče, žalost sluteče?

Moje srce se ni sposobno razumno učiti,
moje srce se ne zna dobro ceniti,
kajti ne mara ne mene 
ne tebe ne sebe.

Ker moje srce ljubi le temno črnilo,
v katerega se je skrivnostno zavilo.
Ker moje srce ljubi srd, bes in gnev,
v katerega sem se turobno odel.

Kajti moje srce ne najde izhoda,
moje srce ne ve, kaj je svoboda.
Utesnjena kletka reže vanj rane,
vse radosti so mu na daleč pridržane.

»Sem jaz še vedno uporabno srce,
če ne ljubim, kar ljubiti bi moralo?
Sem jaz še vedno koristno srce,
če vame zapičiš zarjavelo bodalo?

Kri bom venomer pošiljalo po telesu,
samo to mi je še v interesu.
Kajti imeti čustva dan za dnem,
te počasi ubija – košček za koščkom,
vsaj kolikor jaz vem.«

Avtorica: Nastja Podgoršek Ferčec
Šola: Srednja šola za oblikovanje Maribor

Število glasov: 1