Čepela si na ponjavi jutranje esence
in zobala zlato lubje preperelega sonca.

Tam si nekega dne nemo priznala,
da bi rada prevpila bolečino olesenelega časa.

Razparala si svojo kožo
in jo všila med podtaknjence vetrovega izdiha.
Iz globine pljuč si izdolbla svoj glas
in ga razlila po skorji zračnih mešičkov.

Postala si struna,
razpeta čez golo vejevje spominov,
ki zakrvavi vsakič,
kadar se na njej razbije atom osivele samote.

Avtorica: Nina Bohnec
Šola: Gimnazija Murska Sobota
Mentorica: Boža Ivanuša Trajbarič

Število glasov: 146

Nominirana pesem