Občutke žalosti rodi tihota,
trpljenja polnim se predajam mislim.
Moj bog in angel, sveti duh – samota.
ko zvokom se predajam sladko-kislim.

Nesmrtna v besedi bolečina,
ko mah prerašča se, čez grob prerani,
končati sebe, s pomočjo spomina,
in vsa so čustva kar te najbolj rani.

V moji duši, najčistejša je tema,
ko v samotno noč še zadnjič se spovem,
ker sta prvič, se telo in duh razšla.

Ne v pekel, nebesa, vice, raj ne grem,
neslišen bil bom duh, ki vandra sem ter tja,
uteha tiha bom, čutečim soljudem.

Avort: Januš Marinček
Šola: Šolski center Ljubljana, Gimnazija Antona Aškerca

Število glasov: 2