Mogoče nikoli, mogoče kdaj
Vrnem se v pozabljen raj.
Mogoče včeraj, mogoče zdaj,
Poznan, postal mi je neznan.
Čas mu briše sijoči se odsev,
Kakor kamen teža vleče ga,
Kot prepiru lajša ton,
Vidim ga ko sežem dol.
Mogoče danes, mogoče jutri
odpeljem se na prazno pot.
Mogoče kmalu, mogoče čez en čas
prazna, pelje me v  pozabljen raj.
Včasih sijoč se odsev,
Zdaj ne pekoč ne sladek,
Deloma zlagan,
Pozabljen, zanj suženj je pijan.
Zdaj polen je kot riž okusa
Površno zadosten in nič kriv,
A za prazen okus riža,
Najvišji deli suženjski naziv.
Prazna pot me vodi stran
kjer raj kot riž mi je poznan.

Avtorica: Ana Razpet
Šola:Gimnazija in ekonomska srednja šola Trbovlje

Število glasov: 102