Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji so danes zvečer v veliki dvorani Narodnega doma v Celju podelili pesniku Borutu Gombaču za pesniško zbirko S konico konice jezika.

Predsednik strokovne žirije dr. Igor Divjak je v utemeljitvi zapisal:
Pesniška zbirka Boruta Gombača S konico konice jezika nas ponovno spomni na razliko med ustaljenim pojmovanjem jezika kot odraza resničnosti in jezika kot snovi, ki ima zmožnost tvorjenja pomenov in oblikovanja različnih, nasprotujočih si resničnosti. Jezika, ki ne sporoča, kakšen je svet, ampak pesnika in bralca umešča v svet. »Razlika je komaj vidna, / je komaj slišna, / se čisto na rahlo okuša / s konico konice jezika,« zapiše pesnik. Ti verzi, ki vsebujejo močno čutno in telesno razsežnost, nas obenem spomnijo, da je jezik snov, ki jo oblikujemo in se je zavedamo. Do nje vzpostavimo zavezujoč odnos. V pesmih Boruta Gombača ne bomo našli dosti navezav na konkretno družbeno stvarnost in tudi ne liričnih osebnih izpovedi, zato pa nas vračajo k temeljni človekovi umeščenosti v svet in alkimiji jezika. Gombačev pesniški subjekt ves čas ostaja tisti, ki govori, in je hkrati zunaj sebe, z jezikom eksperimentira, išče pomenske robove, ga razgrajuje, besede trga »na zloge, črke, pračrke ...« da bi našel možnosti za nadaljnjo pot in da bi v njem zasijale nove podobe. Te pesmi so včasih tudi namerno grobe in fizikalne, pogosto vzbujajo tesnobna občutja in priklicujejo bolečino, vendar pa se vedno znova iztečejo v pomirljive tone, ki vzbujajo upanje. Temeljna disonanca, napetost med disharmonijo in harmonijo je vidna tudi na formalni ravni, saj vsako daljšo pesem v prostem verzu uvede krajša, ritmizirana in pogosto rimana pesem.
Gombačev razgrajeni pesniški svet zaznamuje odsotnost kakršnekoli absolutne oporne točke in perspektive. V verzih »Ta drveča voda nima struge, z reko teče tudi breg« lahko zaslišimo odmev relativnostne pesnitve Gregorja Strniše. Gombačeve pesmi so pesmi fizikalnega relativizma, ko meja med subjektom in objektom, svobodno voljo in determiniranostjo ni več jasna, in podobno kot pri Gregorju Strniši tudi v Gombačevih pesmih lahko prepoznamo nakazano baladno strukturo, ko vsaka usojenost vodi v neizbežno smrt. Vendar pa avtor tu dogajanje svojih pesmi zaustavi in raziskuje tanko mejo med življenjem in smrtjo, kot da bi ta zaustavljeni čas ponujal tudi prostor za raziskovalni navdih. »Polprazen mestni avtobus še ni povozil potepuške mačke / ki se na pol blazna goni že tretji dan. / Žoga še ni treščila v šipo. / Pravkar izstreljena krogla se še ni dotaknila telesa.« Razosebljena perspektiva, pogled zunanjega opazovalca fizikalnih pojavov, še zdaleč ne pomeni pesnikove ravnodušnosti. Spoznanje, da je edina zanesljiva oporna točka človekova smrtnost, nas opomni, da smo ranljivi in da se življenje odvija nepredvidljivo. Da se tega spomnimo, včasih zadostuje že drobna malenkost, na primer ko se v kuhinji nepričakovano urežemo z nožem. »Majhna zareza na mezincu je tanka in komaj vidna, / zato ne morem razumeti, / od kod naenkrat toliko krvi.« Zaustavljeni čas, ki nam je odmerjen, je dragocen, v njem sobivamo, in zato lahko v Gombačevem eksperimentu in drobni pesniški čarovniji - zaustavljanju časa in ozaveščanju naše krhkosti in minljivosti – prepoznamo tudi poziv k polnokrvnejšemu in bolj miroljubnemu sobivanju.
Veronikino nagrado podeljuje Mestna občina Celje od leta 1997. Nagrada znaša 4.000 EUR bruto, lavreat pa prejme tudi listino Mestne občine Celje. Med nominiranimi pesniškimi zbirkami so še bile Roko razje pesnice Vesne Liponik, to je bil njen prvenec, Oko očesu vrana pesnice Jane Putrle Srdić, Točke izginjanja avtorice Lucije Stupica, ki je brala svoje pesmi na večeru poezije kar iz Stockholma, in Sanjska knjiga Uroša Zupana, ki je bil za Veronikino nagrado nominiran že nekajkrat. Za nominirano zbirko prejme avtorica, avtor honorar v višini 1.000 EUR bruto.
Fit media, ki je avtorica Veronikine nagrade in organizatorica dogodka, je na večerni prireditvi podelila dve priznanji. Zlatnik poezije za življenjski pesniški opus je prejel Iztok Geister Plamen, ki se je v slovensko literaturo zapisal kot ustanovni član avantgardistične umetniške skupine OHO. Fit media je zlatnik podelila letos že šestnajsto leto zapored. Utemeljitev za zlatnik poezije tukaj (pdf).
Peto leto pa Veronikino nagrado spremlja na njeni poti mlajša sestra, mala Veronika. Zmagovalec letošnjega razpisa za pesnice, pesnike slovenskih srednjih šol je Aljaž Primožič, dijak Gimnazije Celje Center. Nagrada znaša 400 EUR bruto, mladi pesnik pa je prejel tudi monografijo Portreti sodobne slovenske literature. V glasbenem programu Večera poezije je sodeloval Leon Firšt trio.
Na današnji podelitvi je Fit media predala celotni projekt poetičnega trojčka celjski Hiši kulture, ki bo prihodnje leto, ko bo četrt stoletja Veronikine nagrade, skupaj z Mestno občino Celje poskrbela za jubilejno podelitev in za nadaljnji razvoj te najprestižnejše nagrade za poezijo v Sloveniji.
Celje, 25. avgust 2020
- povezave -
Veronikina nagrada 2020
Zlatnik poezije 2020