Andrej Medved Andrej Medved: Razlagalec sanj (KUD Apokalipsa)

Utemeljitev Veronikine nagrade za pesniško zbirko Andreja Medveda Razlagalec sanj.

Zakaj je Razlagalec sanj zmagovalec?

Da je Razlagalec sanj Andreja Medveda letošnji dobitnik Veronikine nagrade je več razlogov. Če se omejimo le na nekaj najpomembnejših, so ti naslednji: 

Brez dvoma je Razlagalec sanj eden od Medvedovih pesniških vrhov, zagotovo pa je v enoletni slovenski pesniški produkciji vrh, ki ga žirija za Veronikino nagrado nikakor ni mogla spregledati. 

Pesništvo Andreja Medveda je staro že več kot štiri desetletja, v katerih je pesnik zorel v samosvojo in izjemno pesniško in imaginativno osebnost. Izhajajoč in slovenskega ultramodernizma s konca 60. let prejšnjega stoletja, je skozi štiri desetletja in vse večje število izdanih pesniških zbirk, postajal prav poseben »fenomen«, pojav, ki jih v slovenski, pa tudi v evropski poeziji ni prav veliko. Kajti Medvedov »razvoj«, če pri poeziji oz. umetnosti sploh lahko govorimo o čem takšnem, je bil izjemno sklenjen, homogen, sam sebi zvest in se ni spogledoval z postmodernističnimi, bolj ali manj suhimi rokavi, pri katerih je temeljno vlogo igrala tako imenovana medbesedilnost. Res je Medved, kot je to nekoč zapisal Taras Kermauner, pesnik filozof, kar pa nikakor ne pomeni, da je njegova poezija le miselna konstrukcija, brez osebne prizadetosti, angažiranosti in nenazadnje emocionalnosti. Kajti Andrej Medved, in tak je tudi v Razlagalcu sanj, uspešno združuje tako mišljenje kot pesništvo, pri čemer se ne odpoveduje čutni nazornosti. Rečeno s Heglom: Medvedova poezija priznava tako imenovano čutno svetljenje ideje. Zato je njegova poezija, zlasti zbirke, ki jih je izdal v zadnjih leti (in resnično jih je veliko, saj Medved vsako leto napiše kar nekaj pesniških zbirk) prepolna čutno žarečih podob, ki so zagotovo tudi posledica Medvedove ljubezni do slikarstva. In ta žareča magma jezika bralca zapeljuje, ga osvaja in postopoma zasvoji. In treba je priznati, da navkljub številnim pesniškim zbirkam, ne gre za »reciklažo«, ravno nasprotno; tisto kar nas vedno znova preseneti in končno tudi presune je prav brezmejnost Medvedove pesniške imaginacije, ki znova in znova odkriva nove in nove, dotlej neslišane, nevidene, neslutene jezikovne pojave in pokrajine.

Naj ob tej priložnosti izrečemo še eno misel, ki je verjetno ena temeljnih misli o sodobnem pesništvu. Andrej Medved je eden tistih pesnikov, ki so se dodobra zavedali, da po Mallarméjevem Metu kocke poezija ne more več ponavljati starih obrazcev. Mallarméjev prelom s tradicijo evropskega pesništva je bil tako usoden in radikalen, da je vsakomur, ki po njem piše poezijo, izmeril (jezikovno in imaginativno) mero. In še: prav poezija Andreja Medveda ponuja možnost temeljnega razmisleka o poeziji, zlasti o tem, zakaj se je tako imenovana moderna poezija zavestno odpovedala želji po komuniciranju z bralcem, zaradi česar se tako imenovana zdrava pamet sprašuje: le kaj je hotel pesnik s tem povedati? Kajti pesnik je hotel povedati prav to, kar je zapisal v obliki pesmi in ne referata ali reportaže. In ker ena od zadnjih Medvedovih pesniških zbirk nosi naslov Buchenwald, naj dodamo še to: po Auschwitzu je še mogoče poezija. Celo več: po razčlovečenju človeka je poezija tista, ki človeku vrača vero v življenje, ki teče, kot se glasita zadnji dve besedi zbirke Razlagalec sanj, kot »studenec sreče«. Je to nemara obet novega časa? Novega jezika? Obet raja? 

Ljubljana, 20. avgusta 2010.

Ivo Svetina
Predsednik žirije za
Veronikino nagrado 2010