Žirija je, kot vsako leto, pregledala izpis iz knjižnične baze cobiss, ki je navrgel veliko število knjig (če podatek drži, gre za okoli 260 pesniških zbirk). Treba je reči, da je v to številko všteto vse (tudi ponatisi, izbori in podobno), tako da vse knjige niso predmet obravnave. Značilno za vsakoletno fascinantno knjižno bero na področju poezije, je tudi to, da veliko knjig izhaja v samozaložbi, nekateri avtorji objavijo letno tudi po več knjig (praviloma kot samouredniki), tako da se izbor, podobno kot vsako leto, realno skrči na približno štirideset naslovov, ki izidejo pri založbah, kjer se z rokopisi po možnosti ukvarja še kdo drug, kot sam avtor. Sklepali bi lahko, da imajo ljudje pri nas radi poezijo in se k njej pogosto zatekajo, tako da jo veliko pišejo (na vprašanje koliko jo berejo, je težje odgovoriti); in vendar ta hiperprodukcija kaže vsaj delno nerealno sliko, kar se tiče relevantnosti, saj mora žirija, poleg svojega okusa, ki sloni na bralski kilometrini in iz nje izhajajoči kompetenci, upoštevati tudi, če tako rečem, ostale kriterije sodobne poezije, kot so tehno in avtopoetske prvine, pa tudi vsebinske, čustvovanjske in jezikovne posebnosti in razlike. Poezija je že dolgo časa, in vendar, v vsakem času izraža nekaj iz svojega časa, kar jo dela prepoznavno in vredno upoštevanja.
Po svoji najboljši presoji smo iz bogate letine zbirk torej izluščili pet nominirancev – večina avtorjev oz. avtoric, kolikor je meni znano, ni bila še nikdar v ožjem izboru – naj jih na kratko označim.
1. Pesniški prvenec mladega avtorja Jana Krmelja Relikvije dihanja (Litera), ki, kljub poudarjeni abstrakni naravnanosti izreke (iz nemške tradicije izhajajoči gesti, ki je nekoč že zaznamovala slovenski modernizem), govori presenetljivo jezikovno prožno, prepričljivo in zavezujoče, posrka našo pozornost in jo v veliki meri uspe tudi zadržati.
2. Pesniška zbirka Toneta Škrjanca Sladke pogačice (Lud Literatura) na škrjančevsko prepoznaven način pripoveduje na videz preproste vsakdanjosti, ki pa jih ves čas prečijo izohipse razkošnega pesniškega zemljevida, včasih jih prežarči mikroskopsko oko ali na bolečino občutljiva koža, včasih ironična svetloba ali privlačna medtelesna dolžina.
3. Pesniška zbirka Nataše Velikonja Ostani (Škuc), je spretno, večglasno, iz pesmi v prozi sestavljeno (dnevniško) poročilo o stanju na LGTB-sceni. Knjiga, napisana v neposrednem, včasih celo brutalnem stilu, prebrana na dah, ki pa jo ravno skozi to prizmo lahko beremo tudi kot neenoznačno kritiko družbene odtujenosti, izpovedovanje tistega prešitja ljubezni med nami, ki za poezijo ne more biti nikdar izgubljeno.
4. Pesniška zbirka Mete Kušar Vrt (Sodobnost International) je na ozadju enoletnega (cikličnega) časa spisan, sentenčni itinerarij razkošnih jezikovnih poganjakov in sadežev, ki se z neimenovano metafizično eleganco in panteistično vsenavzočnostjo odreka temni noči in trpečemu svetobolju, ali kot nekje nekje programsko zapiše: »Esenca diši čez vse«.
5. Pesniška zbirka Cvetke Lipuš Kdo smo, ko smo (Beletrina), zaznamuje narativno metaforična govorica, potopljena v svetovljanskost in razpršenost subjekta, ki pa je kljub vsemu močno pripet na svojo izkušnjo in svoj rod. Zanjo soznačilne gibke, nepričakovane povezave in žlahtna (samo)ironija ... pesem je telo-jezik, ki preskakuje ovire, na iztirjenem odru sveta- govorice.
Na koncu smo se v žiriji odločili, da letošnjo nagrado dodelimo zbirki Vrt, ki jo je napisala Meta Kušar.
Vrt je suvereno spisana pesniška letina, ki stavi na neskrito bero najboljših in najbolj zrelih sadežev, čeprav hkrati ruva in premišljuje tudi gnile in nagnite, s tal pobira odpadle, da bi jih postavila na dvignjen krožnik, ki ga nese; ki jo nese. Imeti vrt je razkošje, jezik čuti, misli in sluti »sveže jedi, laž in strah«, vendar jezik tudi »sliši realnost natančneje od rane«. V tej realnosti nastanjena lega vztraja in pripoveduje večno vračanje, se pogovarja s starimi in novimi zavezami, ki jih odnaša v čaščenju in hitenju. Pesmi so stavčno povedni kolaži liričnih intuicij, sanjskih podob, razmislekov o duši in prebliskov o ljudstvih, stanju sveta, narodu, poeziji ... Pesnjenje je vrtenje po vrtu, ki pa ničesar ne poruši ali posuši, ampak vedno znova obgradi z besedo in zalije. V toliko je (in mora biti) bera besed kar najširša, izčrpna, včasih že kar potratna. Pesem v zvenenju postane stara pesem. Vsaka pesem je namreč lahko tako stara, da jo nese čez, in če jo odnese, potem je vse eno. Vendar pa je pesem tudi dvoje, za dva in dvojina, zato nagovarja. Telo se zlahka rani, ampak »duša pozna prebrisano petje«. Poezija Mete Kušar je ontološko zaklinjanje z visoko dvignjenim krožnikom potice, ki jo sladijo rozine nebeškega dopinga.
Primož Čučnik,
predsednik žirije
