Pesniški opus Marka Kravosa opazno določa rodno okolje, saj je tržaški Slovenec, pripadnik slovenske manjšine v Italiji in obdan od italijanskega okolja v sosednji državi. V enem izmed novejših intervjujev je dejal, da živi kot dvoživka. V slovenski mlaki in v italijanskem slepem črevu, a da se kot dvoživka imenitno počuti. V podtonu te izjave se čutijo humornost, satiričnost in pikrost, tista pesnikovo sproščenost v jeziku in metafori, ki je med posebnostmi njegove poezije. Ena njegovih prepoznavnih pesmi iz takratnega „zamejskega“ časa, zdaj mej v Evropi naj ne bi bilo več, je tista z naslovom Zamejska žalostna, z verzoma: Največja žalost je zamejska žalost ... In ko je žalost največja, postana zamejec pesnik.
Takšen je Marko Kravos s svojo ironijo in šegavostjo, s pesniškim jezikom in držo, ki sta iskrivi in neobičajni. Sta prepoznavno njegovi. V zbirki Krompir na srcu se na primer istoimenska pesem končuje z verzom Ah, domovina, rad bi ti rekel krompir. Ta krompir/domovina je zanj lahko jezik in umetnost in ta zabavna primerjava spet kaže, kako zna pesnik resno temo preobleči v mediteransko vedrino.
A začetek njegove pesniške rasti in nastajanja obsežnega opusa sega pet desetletij v preteklost, ko je leta 1966 soavtor v samozaložniškem zborniku mladih literatov Trinajst. Potem so izšle zbirke Pesem, Trikotno jadro, Obute in bose, Paralele. Nakar je s pesniško zbirko Tretje oko doživel enega izmed prvih vrhuncev svojega pesniškega ustvarjanja.
Kritika je njegovo knjigo Tretje oko uvrstila med pomembne dosežke literarnih izdaj tistega časa, njegov pesniški polet pa kot izviren, simpatičen, blagodejen, kot svež korak na slovenski pesniški oder. Pesnik ne more mimo tradicije slovenske poezije, a vendar se želi od nje odtegniti s samosvojo govorico. Kritik jo je označil kot avtorsko poetično invencijo. In to je njegova duhovita radoživost, tudi določena brezbrižnost do velikih vprašanj življenja in sveta. Toda le navidezno. Njegove pesmi pronicljivo izpovedujejo, kako mu je v svetu in življenju in kako sta svet in življenje v njem in kaj vznemirja njegovo pesniško ustvarjalnost. Pravi, da je vse res, a je tudi zgolj šala. In ta poetični humorni glas Marka Kravosa s satirično lučjo lažje razsvetli, kaj ga tare na tej ali oni strani slovenskega kulturnega prostora. Kajti pesnik ni zunaj časa in družbe, distanca je navidezna, le njegovo angažirano izpovedovanje je samosvoje, mediteransko temperamentno.
Posebno mesto v slovenski poeziji si je utrdil s svojo poetiko med modernizmom in novimi smermi, a v izrazito pogovorni formi, razumljivi in humorni. Njegov opus je eden osrednjih v slovenski poeziji. Po zbirki Tretje oko so izhajale nove in nove knjige: Ko so nageljčki dišali, Potrkaj na žaro, Krompir na srcu, več izborov, med drugim Med repom in glavo in ob njegovi sedemdesetletnici V kamen, v vodo.
Kakšni so potemtakem toni poezije Marka Kravosa? Seveda izhaja iz pesniške tradicije, a je hkrati njegovo tržaško življenje drugačno, saj diši po morju in Sredozemlju, srka iz plime in oseke življenja zunaj matice. A ta drugačnost je posebna obogatitev slovenske književnosti in poezije. Še posebej, ker je Marko Kravos vse življenje kot ustvarjalec soustvarjal duhovni utrip Trsta in Ljubljane. V Trstu kot dolgoletni urednik Založništva tržaškega tiska, kot soustanovitelj revije Zaliv, v vodstvu Slovenskega kluba in v Zvezi slovenskih kulturnih društev, skratka leta in leta v središču kulturnega boja za slovenstvo. Hkrati je tudi soustvarjal kulturno življenje v Ljubljani, kjer je bil tudi tajnik Društva slovenskih pisateljev in predsednik Slovenskega centra PEN.
Življenjski in estetski nazor narekujeta tržaškemu pesniku radoživ in ustvarjalen odnos do življenja, zato se njegove pesmi ne starajo. Za pesniški opus, za prispevek slovenski kulturi in literaturi ter za vzpostavljanje mostov med kulturami prejme Zlatnik poezije 2016 pesnik Marko Kravos.
