(razmišljanje predsednice žirije za Veronikino nagrado Barbare Korun)
Veronikina nagrada, nagrada za najboljšo pesniško zbirko v slovenščini enega leta, letos praznuje dvajseto obletnico. V vsem tem času je pokazala, da gre za nacionalno izjemno pomembno in ugledno nagrado; ta ugled pa je dosegla zaradi pametne vodstvene politike in vizije, ki se je pokazala skozi leta. Kakšna je ta mogoče neimenovana, pa dejanska politika, in vizija, kot jo vidim jaz, trenutno v vlogi predsednice žirije za podelitev letošnje nagrade?
Prvič: naj začnem s spoznanjem, ki ni samo po sebi nič novega in s katerim se ne srečujejo samo člani žirije: poezija je, tako kot ljudje, med seboj neprimerljiva. Poezije posameznih avtoric in avtorjev ne moremo primerjati med seboj v njihovi totaliteti, lahko med seboj primerjamo samo njihove posamezne dele: motive, teme in ideje, metaforiko, pesemsko obliko in še kaj, lahko poskušamo določiti, v kolikšni meri je avtorju ali avtorici uspelo, kar si je zastavil oziroma zastavila, ne moremo pa primerjati poezije posameznih avtorjev kot take, kot celote, z njenim neizrazljivim, ali če hočete neskončnim, trascendentnim delom vred.
Drugič: nagrado daje komisija. Torej je od izbora članov oziroma članic žirije v veliki meri odvisno, kakšen bo letni izbor. Vsaka žirija posebej ustvari neko skupnost z dogovorjenimi in nedogovorjenimi merili in kriteriji, člani se v njej bolj ali manj ujemajo, bolj ali manj izrazijo, zmeraj pa je na delu 'duh skupine'. Ko je treba oceniti neocenljivo in meriti nemerljivo, in to „v imenu naroda“, torej postaviti svoje osebne preference nekako v oklepaj, je sproščen dialog in medsebojno spoštovanje ter poglobljeno znanje in odnos do poezije na splošno temelj, na katerem zraste odločitev.
Tretjič: Veronikina nagrada se ne da ujeti v predvidljivo in v preživeto. To trdim na podlagi nekaterih člankov, ki so – včasih z zelo jeznim podtonom – očitali Veronikini nagradi, da „izpušča najboljše“ oziroma tiste, ki so dobili že vse druge nagrade in ki so že „vsesplošno znani kot najboljši“. Če to ugotovitev preberemo nazaj, ugotovimo, da je to dejstvo ne napaka, temveč odlika te pomembne nagrade, ki se je pokazala za eno redkih nagrad, odprtih tudi za ženske oziroma druge in drugačne poglede od siceršnjega prevladujočega kanona. To je mogoče tudi zato, ker se komisija dovolj hitro menja, ker je vsako leto drugačna; tako pridejo do izraza različni pogledi, različne poetike, različni glasovi.
Zdaj pa k ozadju izbora letošnjega nagrajenca oziroma nagrajenke. V žiriji smo bile prvič tri ženske treh (ali dveh in pol) različnih generacij, brez moškega soocenjevalca. Ko smo pretehtavale, analizirale in primerjale kandidate in kandidatke po dolgem in počez, z vsemi naštetimi (in še drugimi) estetskimi, političnimi in družbeno zgodovinskimi oziri vred, smo ugotovile, da je najbolj pošteno, če se na totaliteto vsakokratnega poetičnega sveta odzovemo s svojo lastno totaliteto – s tem, kar smo. Odločilno vprašanje je torej bilo: katera poezija nas (vse skupaj in vsako posebej) najbolj nagovarja. Katera poezija v največji meri odraža to, kar bi lahko poimenovali tudi „duh časa“? Katera je najbolj aktualna, najbolj odločna v tem, najbolj daljnosežna, skratka – najboljša?
Premišljanje in pretehtavanje ni bilo lahko. Odgovorov je bilo več. Vendar smo se na koncu zedinile in odločitev bo znana v torek, 30. avgusta 2016 na Starem gradu v Celju.
