Nagrajenka Alenka Jovanovski: Tisoč osemdeset stopinj (Center za slovensko književnost, Aleph, Ljubljana, 2018)

Zbirko Alenke Jovanovski Tisoč osemdeset stopinj smo nagradili, ker z raznoliko in večplastno govorico najbolj neposredno izmed vseh nagovarja današnjega malega človeka, ki se je v marsikaterem pogledu znašel v brezizhodnem položaju. Obenem pa ta zbirka ponuja tudi upanje na boljšo prihodnost, ki ga avtorica pogojuje s preseganjem egoističnega pogleda ter z razpiranjem svetu in soljudem. Zato pa je potrebna tudi volja do spremembe. Beseda srčnost, ki jo v običajni govorici povezujemo s čustvi in sentimentalnostjo, v njenem pesniškem jeziku dobi drug pomen. V pesmi Higiena srca, eni izmed najboljših v zbirki, avtorica to ponazori s prispodobo rezanja srca. Koščke tega razrezanega srca njena pesniška subjektinja nato razporedi po telesu, malo v hrbtenico, malo v pljuča in malo v krvni obtok – tako se v njej naseli množica razkoščanih src. Tak razkosan pesniški jaz lahko razumemo tudi kot prispodobo večplastnega pesniškega jezika in obenem prispodobo sodobne družbe, v kateri množica brezimnih in nemočnih išče svoj položaj, pravico in možnost preživetja. »Množica razkoščkanih src / odpira kljune kakor vrabčji goliči,« zapiše avtorica.

Pesniška srčnost Alenke Jovanovski zahteva torej tudi precej strogosti in discipline. Pesnica v zbirki z anatomsko natančnostjo secira samo sebe in obenem sprejema govorico drugih. Kritična je do brezsrčnega individualizma in potrošništva, ki ga spodbuja kapitalizem. V njenih pesmih lahko slišimo glasove, ki jih skušajo vladajoče neoliberalne strukture potlačiti, čeprav ne pripadajo nobeni kontrakulturi ali subkulturi, ampak kulturi taki, kot je. Ti verzi vključujejo govorico prekariata, socialne angažiranosti, multikulturnosti, feminizma in ekološke ozaveščenosti. S svojo barvitostjo in energijo nasprotujejo enoumju in njegovi skrajni obliki obliki neofašizmu, ki postaja vse glasnejši v Evropi in svetu. Preplet teh glasov je v zbirki podan izjemno živo, saj jih avtorica navezuje na svoje konkretne prijatelje in prijateljice, v pesmih poteka dialog z njimi, med njenimi sogovorniki pa najdemo tudi pesnike in pesnice iz slovenske in tuje tradicije. V polifoniji zbirke, ki hoče biti predvsem živa in resnična, sploh ne poetična v tradicionalnem smislu, ampak pogosto namerno kričeča, disonantna in kakofonična, pa ne umanjka tudi avtoričin intimen, lirični glas, izražen s pretanjenimi zvočnimi učinki, izvirno metaforiko, igrivostjo in svežino.

Pesniška zbirka Alenke Jovanovski Tisoč osemdeset stopinj je srčna v pravem pomenu besede tudi zato, ker je ozaveščena. Kar prikazuje, ni nujno lepo. V njej na primer najdemo podobe iz industrijske vzreje kokoši: »... ne vedo, kaj so travne bilke / in ne, kakšne barve je veter / nekatere imajo izkljuvane oči, / nekatere so zadušene od sester / nekaterim se zdrobijo kosti zaradi doseganja norme ...«. Take prizore pesnica slika zato, da bi bralca zdramila iz otopelosti. Spremembe v človeškem ravnanju z okoljem so nujne. Kako daleč je pripeljala človeška pogoltnost, te dni spremljamo ob posnetkih očitno namerno povzročenega požara v amazonskem pragozdu. In prav tako je nujno, da človek vzpostavi drugačen odnos do sočloveka. Kako neizmerna je človeška sebičnost, vsak dan gledamo ob zavračanju ladij z begunci v evropskih pristaniščih. Ob takih krutih prizorih prehitro zamahnemo z roko in pozabimo nanje. Alenka Jovanovski nas spomni, da s tem del krivde nosimo tudi sami, saj srce razkosano na tisoč majhnih delčkov, pripada vsem.

dr. Igor Divjak, predsednik komisije

Veronikina nagrada 2019