V slovensko poezijo se je Iztok Geister Plamen zapisal kot ustanovni član avantgardistične umetniške skupine OHO. OHO je kombinacija besed UHO in OKO, kar že hkrati sporoča, da so OHO-jevci cenili vrednost likovno izraženega in pesniško izrečenega. Skupina se je zavzemala za drugačno vlogo umetnosti, tudi poezije. Nekateri to poezijo označujejo tudi kot eksperimentalno in reistično poezijo. Reistično zato, ker se pesnik iz pesmi umakne. Spregovori svet, spregovorijo stvari, kajti človek ni središče sveta in za pesem je predvsem pomembno, kako je narejena. Poetika te poezije je povsem drugačna od tradicionalne in pesniški jezik je razpesnjen. To je »poezija na robu besed«, kot jo je poimenoval pesnik Boris A. Novak. Za Iztoka Geisterja Plamna so bistvo pesmi novi odnosi, v katere v pesmi vstopajo besede. Tematsko je njegova poezija upesnjevanje sveta, kjer stvari živijo svoje bivanje in svoje življenje. Ta odmik od poezije, ki je izpoved pesnika in nagovarja bralca s tradicionalnimi pesniškimi figurami, je neločljiv del identitete slovenske poezije in je še danes deležen posebne pozornosti literarne stroke. Čeprav obdobje avantgardistične, ohojevske poezije kmalu preglasi novo umetniško gibanja v slovenskem pesništvu.
