Tričlanska žirija (Melita Forstnerič Hajnšek, Jelka Kernev Štrajn in Peter Kolšek) se je soočila z 230 naslovi pesniških zbirk, ki jih je evidentirala NUK za obdobje med 31. majem 2010 in 1. junijem 2011. Delo smo si razdelili in v rokah nam je ostalo dvajset zbirk, vrednih temeljitejšega razmisleka. Med njimi smo jih, kot velevajo pravila, izbrali pet. Njihovi naslovi in avtorji so bili obelodanjeni na začetku julija. Preden se na kratko posvetim vsaki od nominiranih zbirk, bi rad podal splošno ugotovitev. V omenjenem času je izšlo nekoliko manj pesniških knjig kot zadnja leta, zagotovo pa je gostota tistih, ki presegajo naivno in nereflektirano ali tudi ljubiteljsko pesnikovanje, opazno večja. Razlika ni tolikšna, da bi bila prelomna, a skupaj z enako razveseljivim dejstvom, da omembe vredna poezija nastaja v vseh generacijah, kaže na to, da je slovenska poezija na splošno ne samo v dobri količinski, ta je obstajala zmeraj, ampak tudi v dobri kakovostni kondiciji. Jasno, to zadnjo lastnost izkazuje tudi vseh pet za veroniko nominiranih zbirk.
Eden od smislov literarnih nagrad je, da odkrivajo mlade in nadarjene pisce. Da znajo pogledati mimo uveljavljenih imen in bolj ali manj upravičenih pričakovanj; ne seveda na silo. Zadnje leto je prineslo vsaj osem opaznih pesniških prvencev, kar je veliko, in žirija se je odločila, da pokaže na tri med njimi, kar prav tako ni malo. Toda na delu je določena specifika. Logično je, da so prvenci povezani z mladostjo, a ni vedno tako. V našem primeru je takšno izrazito mladostno prvo delo zbirka Katje Perat Najboljši so padli. To je poezija, ki izkazuje veliko živahnost duha, povezano z upornostjo tako intimne kot družbene zavesti. Tako iskrenih, a hkrati premišljeno provokativnih verzov, ki evocirajo pesničin ožji intelektualni in širši socialnozgodovinski svet, v slovenski poeziji že nekaj časa nismo brali. Najboljši so padli morda še ni manifest najmlajše literarne generacije, prav gotovo pa vsebuje nekaj elementov zanj.
