Veronikino nagrado 2012 za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji je strokovna žirija v Celju na Starem gradu podelila Primožu Čučniku za pesniško zbirko Mikado (založba Beletrina). Za eno najprestižnejših literarnih nagrad v Sloveniji so bili nominirani še Miklavž Komelj za zbirko Roke v dežju, Taja Kramberger za zbirko Z roba klifa, Peter Semolič za zbirko Noč sredi dneva in Tomislav Vrečar za zbirko Ime mi je Veronika.
Primož Čučnik: Mikado – utemeljitev za Veronikino nagrado 2012
Čučnikova sedma pesniška zbirka Mikado (Študentska založba, Ljubljana 2012) je programska, na kar nas napeljuje že naslov. Knjiga namreč sledi igri Mikado: osnova te igre pa je, da igralec pobira palčke, ki so raztresene po neki površini, ne da bi pri tem premaknil katero koli drugo palčko. V igri je 1, 5, 5, 15, 15 paličic, v knjigi je prav toliko pesmi. Avtor v Predigri k tej knjigi poudarja – v skladu s pravili te igre – , da »nekatere paličice/pesmi so vredne več od drugih (1>5>15)«. Tako nam avtor že na začetku razkrije strukturo knjige in postavitev le-te, bolj prikrito pa poudari tudi ludistično plat poezije. In prav ta plat je tokrat pri Čučniku vzeta zelo zares, saj igra v tej poeziji ni mišljena kot eksperiment, kot igračkanje ali preigravanje, temveč kot težnja, težnja kako (nekaj) povedati, kako (nekaj) ubesediti. Če sledimo Čučnikovemu pesniškemu opusu, ki se je začel razvijati z izidom prvenca Dve zimi (leta 1999), opazimo, da kaj (povedati) zamenja kako (povedati) in da ta princip najbolj izrazito in dovršeno prihaja v ospredje prav v knjigi Mikado. Še več, je najbolje tematiziran in domišljen kot celota, ki se kaže kot stvarnost, mnogokrat izločena iz neposrednega vidnega polja. Kajti, kot pesnik zapiše, »UHO je igra. / Uho je igra, ki sliši. / Uho je igra, ki sliši hrup sveta.« In malo naprej: »Kozmična igra. Kozmos sam po sebi je (glasbena) kompozicija.« Čučnik tako v nasprotju z mnogimi poetikami iz naše (pol)pretekle pesniške tradicije, ki glorificirajo bodisi eksistenco bodisi čustva, stavi na nov organ – uho. Igra pa mu pri tem omogoča, da kljub abstraktnosti in kakofonosti, ki jo prinaša (pri)sluh, na star, a hkrati svež način govori o svetu, tako fizičnem kot tudi metafizičnem. Svet je zvok, če sledimo drugačni tradiciji dojemanja sveta. V tem je Čučnikova knjiga Mikado nadaljevanje filozofsko-pesniškega iskanja, ki se kot preplet glasov, jezikov, citatov, besed, zvenov in hrupa izteče v nedokončano, povsem odprto pesniško partituro, pripravljeno za izvajanje v bralčevi glavi ali pa kot kompozicija za pesniški dogodek.
Skratka, Mikado je Čučnikov post obračun z modernizmom, je njegovo sklepno poglavje, logičen zaključek.
Zahvaljujemo se podjetjem, ki so podprla Veronikino nagrado 2012.
Glavni sponzorji Veronikine nagrade:
Mestna občina Celje, Riko, d.o.o., Javna agencija za knjigo RS
Sponzorji Veronikine nagrade:
Zavarovalnica Maribor, Banka Celje, Založba Pivec, Center za slovensko književnost
| 1. 7. 2012 |
| Žirija za podelitev 16. Veronikine nagrade za najboljšo pesniško zbirko leta 2012 v Sloveniji je nominirala pet pesniških zbirk: |
 |
Primož Čučnik za zbirko Mikado (založba Beletrina) |
 |
Miklavž Komelj za zbirko Roke v dežju (LUD Literatura) |
 |
Taja Kramberger za zbirko Z roba klifa (Center za slovensko književnost) |
 |
Peter Semolič za zbirko Noč sredi dneva (Center za slovensko književnost) |
 |
Tomislav Vrečar za zbirko Ime mi je Veronika (Založba Pivec) |
11. 6. 2012
Žirija za podelitev 16. Veronikine nagrade za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji, ki ji predseduje Milan Vincetič, v njej pa sta še dr. Alenka Jovanovski, komparativistka, in Gregor Podlogar iz uredništva za kulturo Radia Slovenija, bo do sredine julija izbrala 5 nominirancev, Veronikino nagrado 2012 pa bomo lavreatu podelili na Starem gradu v Celju 28. avgusta. Vrednost nagrade znaša 4.000 evrov bruto, podeljuje pa jo župan Mestne občine Celje s sodelovanjem JAK in družbe RIKO.
