Lavreat 2020 Borut Gombač foto Boštjan Čadej

Veronikino nagrado 2020 za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji je Mestna občina Celje po izboru strokovne žirije podelila Borutu Gombaču za pesniško zbirko S konico konice jezika (Književno društvo Hiša poezije). Za eno najprestižnejših literarnih nagrad v Sloveniji so bili nominirani še Vesna Liponik za zbirko Roko razje, Jana Putrle Srdić za zbirko Oko očesu vrana, Lucija Stupica za zbirko Točke izginjanja in Uroš Zupan za zbirko Sanjska knjiga.

Žirija za podelitev 24. Veronikine nagrade za najboljšo pesniško zbirko leta 2020 v Sloveniji je nominirala pet pesniških zbirk:

  • Borut Gombač: S konico konice jezika
  • Vesna Liponik: Roko razje
  • Jana Putrle Srdić: Oko očesu vrana
  • Lucija Stupica: Točke izginjanja
  • Uroš Zupan: Sanjska knjiga

 

Borut Gombač: S konico konice jezika, zbirka Sončnica, vsa nora od svetlobe, Književno društvo Hiša poezije, 2019

Borut Gombač

Gombač se v zbirki S konico konice jezika pogumno loti raziskovanja jezika kot snovi, ki jo je treba razgraditi, pregnesti in preoblikovati, da se v njem lahko razprejo nove ustvarjalne možnosti in poti.  Gombačev pesniški subjekt je obenem tvorec in opazovalec razgradnje pomenov, ko se besede trgajo  »na zloge, črke, pračrke ...«, da v njih zasijejo iskre novih podob. Vendar pa po razgradnji svet ni več tak, kot je bil prej – zaznamuje ga odsotnost kakršnekoli absolutne oporne točke in perspektive. V verzih »Ta drveča voda nima struge, z reko teče tudi breg« lahko zaslišimo odmev relativnostne pesnitve Gregorja Strniše; tudi Gombačev svet popotnika skozi vsakodnevne zgode in nezgode je svet fizikalnega relativizma, ko meja med subjektom in objektom, svobodno voljo in determiniranostjo ni več jasna. Tudi v Gombačevih pesmih lahko prepoznamo nakazano baladno strukturo, ko vsaka usojenost vodi v neizbežno smrt, vendar pa avtor tu dogajanje svojih pesmi zaustavi in raziskuje tanko mejo med življenjem in smrtjo, kot da bi ta zaustavljeni čas ponujal tudi prostor za raziskovalni navdih. Svinčena konica izstreljene krogle se že dotika kože, a žrtve še ni zadela. V tej razliki med biti in ne biti Gombač gradi pomenske labirinte, svoj splet norosti in bolečine, ki ga raziskuje subtilno, čutno in zavzeto – s konico konice jezika.   (ocena Igorja Divjaka)

 

Vesna Liponik: Roko razje, zbirka Lambda, Založba ŠKUC, 2019

Vesna Liponik

V pesniškem prvencu Roko razje daje avtorica Vesna Liponik glas in besedo zanikanemu, podrejenemu, prikritemu, neslišnemu; vsemu tistemu, čemur ta svet, ki je prostor, prilagojen za privilegirane, odreka pravice, položaj, status in identiteto. Iz lukenj, pasti, jam, komor in podzemnih katedral skozi pesmi spregovorijo bitja, ki so se tam znašla zaradi neznosne teže našega sveta. Svet se govorki kaže kot celodnevna rana, razjeda, ki je posledica terorja človekove prisotnosti, poglavitna bivanjska občutja so zato stiska, nelagodje in nemoč, saj v takšnih okoliščinah ne zmoremo obvarovati ne sebe ne svojih ljubljenih bližnjih. Vendar govorice te zbirke ne prežemajo resignacija, moraliziranje, ideološke podmene ali pesimizem, določa jo neka skrajna nujnost narediti ta svet drugačen. Ta nujnost, ki izvira iz najgloblje skrbi za druga bitja, je tisto, kar nas določa v naši človečnosti in kar kot presežno prebija iz te zbirke. Kjer ni te nuje, kjer ni te skrbi, sučutja, odgovornosti, tudi ni človeka.

Zbirko formalno sestavljajo štirje cikli, jezik je raztrgan, fragmentiran, okleščen in reduciran, ritem je pospešen, drveč. Slogovno in ritmično avtorica vešče podpira vsebino in motiviko. S postopkom nenadne prekinitve misli ali verza, ki ga pogosto uporablja, nas vedno znova postavi v brezno neizrečenosti – pesniška misel se v tej zbirki pogosto pokaže kot široko razprta zev, ki nas sooči z močno bralsko izkušnjo, ki generira željo po vnovičnem preizpraševanju lastnih načel in vrednot. (ocena Petre Kolmančič)

 

Jana Putrle Srdić: Oko očesu vrana, zbirka Aleph, Center za slovensko književnost, 2019

Jana Putrle

V molekularno strukturo zbirke Oko očesu vrana je postantropocentirična zavest vpisana še bolj radikalno kot v prejšnjih zbirkah Jane Putrle Srdić – brezkompromisno, a brez moraliziranja se bori za polnopomenskost bivanjske izkušnje rastline ali vrane, ki navidezni tihosti navkljub več ne more biti manj pomembna od človeške. V prevpraševanju konstruktov (naravne, družbene, virtualne …) resničnosti in konvencionalnih pozicij moči ostaja pesnica predvsem strumna opazovalka, ki bolj kot na umetno inteligenco stavi na neizčrpno zmožnost čudenja. Njenemu jeziku se sicer pozna zavezanost naravoslovni faktičnosti, a si platformo za pisanje tokrat še bolj sistemsko spodnaša s fino mehaniko večpomenskosti in z odprtokodno nežnostjo. (ocena Maje Šučur)

 

Lucija Stupica: Točke izginjanja, zbirka Prišleki, LUD Literatura, 2019

Lucija Stupica

Lucija Stupica v Točkah izginjanja tematizira intimne notranje krajine, v katere vstopa zunanji svet v vsej svoji bivanjski, časovni in prostorski razsežnosti. Včasih je protagonistka na te vstope pripravljena, jih zavestno priklicuje, včasih so samodejni, lahko tudi nasilni. Pojavlja se motiv severnega otoka, ki je otok resničnosti, sopostavljen južnemu otoku, ki je otok hrepenenja in sanj. Motiv severne svetlobe, s katero sta osvetljena nov dom in nova domovina, ki nista danost, temveč nekaj, kar je treba vsak dan znova oblikovati, z nenehno preizprašujočo se ljubeznijo, napori in odrekanji. V tukaj in zdaj, ki ju mestoma izrazito opredeljuje motiv tujstva ter ju avtorica izpisuje pronicljivo, prepričljivo in živo, vdirajo drugi časi, kraji, predniki, drugi glasovi, možne zgodbe, igre današnjega dneva, jutrišnja hrepenenja – vse to se v zbirki Točke izginjanja izpisuje kot pretanjeno zložena zgibanka preteklega, sedanjega in prihodnjega, ki tvori vsoto življenja. Na slogovni ravni je zbirka enovita, dikcija dognana in premišljena, pesmi imajo narativni značaj. Zbirko preveva posebne vrste melos in to težko opredeljivo bivanjsko občutje je v tej zbirki ubesedeno na izrazito presežni način. (ocena Petre Kolmančič)

 

Uroš Zupan: Sanjska knjiga, Cankarjeva založba, 2020

Uroš Zupan

Luč, toplino in upanje v zadnji zbirki Uroša Zupana prinašajo sanje. Halucinatorna atmosfera je gibalo kompozicije, prosti verz zaradi nje postaja mehkejši, preliva se v obsežnejše sklope, ki iz pesmi v prozi prehajajo v prozne slike. Tudi v Sanjski knjigi je prepoznavni Zupanov pečat prepletanje utrinkov iz vsakdanjega življenja v Ljubljani s spomini na otroštvo in mladost v Trbovljah, le da je tokrat izrazitejši humoren, samoironičen element. Pesnik se zaveda, da je samo eden izmed mnogih, ki se skušajo uveljaviti v množični kulturi današnjega časa, zato se mu v sanjah  lahko zgodi, da se odpravi na skupno turnejo s predsednikom države ali da na branju pred množico poslušalcev nenadoma ne najde več svojega odlomka v literarni reviji, iz katere je nameraval brati. Po drugi strani pa je v Sanjski močnejša kot v prejšnjih Zupanovih zbirkah slutnja minljivosti. Družinski odnosi in odnosi z očetom in sinom pridobivajo arhetipske razsežnosti, toda obenem, ko realnost postaja vse bolj mitska, vse večjo moč pridobiva nostalgija, spomin na čas, ko »ni bilo nobenega brezna, ki bi me obkrožalo«. Nostalgija, pa čeprav gre le za »majhno prevaro uma«, kot zapiše pesnik, poleg sanj ponuja zatočišče za srečno življenje v sedanjosti in prinaša obet dobre prihodnosti. (ocena Igorja Divjaka)

Sponzorji: Mestna občina Celje, JAK, Pocinkovalnica d.o.o., Simbio d.o.o., Kovintrade d.o.o., Emo Orodjarna d.o.o., Vivapen d.o.o.

Sponzor cvetličenja: Šola za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje

Sponzor vin: Vinogradništvo družina Kos

Medijski sponzor: Televizija Celje