Zlatnik poezije za leto 2014 prejme pesnik in igralec Tone Kuntner.
Zemlja, domačija, ljubezen, domovina. Že naslovi pesniških zbirk, od prve, Vsakdanji kruh, izšla je leta 1966, pa Lesnika, Mrtva zemlja, Trate, Ledene rože, Slovenske gorice, Moja hiša, Koprive, Moje bregače, Moja jablana in drugih, do lanske, to so Podorane sanje, zarisujejo avtorjevo poetiko in ustvarjalni vodnjak, iz katerega je vrela njegova lirična govorica. Osrednja tema njegovih zbirk je zemlja. Je kmečko življenje z naravo. Vendar ne kmečka zemlja in domačija kar tako. Ne le zaradi romantične nostalgije po odvzetem, kar je morala družina zapustiti – to je rojstno hišo in nepozabne trate in lesnike in jablane. In vse, kar je ohranil pesnik v sebi z ljubeznijo in grenkobo. Z ljubeznijo in notranjo zvestobo zato, ker ni nikoli sprejel v svoj duhovni in emotivni svet življenja v hladnem urbanem okolju. Z grenkobo pa zato, ker ni mogel sprejeti protislovij v razvoju kmečkega življenja, ki je doživljalo in še doživlja velike spremembe.
Zemlja je v njegovem srcu, je zapisal dr. France Zadravec ob pesniški zbirki Golčim besede srca in vesti:
Upati v upanje in vračati se k svojemu začetku, v domačo hišo, v mladost, v otroštvo – je edini žarek v bivanjski baladi. Poezija je odsev tega žarka, upanja v upanje. Pesnikova najvišja zaveza in smisel njegovega dela je neizprosno »golčati besede srca in vesti«, oznanjati to skladnost, da je na njej treba vztrajati bodečim trnom navkljub.
Domača hiša, polje in čarna pokrajina so nezamenljive določnice njegove pesniške biti in njegovega umetništva.
Njegov lirski pesniški portret določajo domača hiša, polje, pokrajina. In to je tisti zunanji svet, ki mu polni srce z močjo ljubezni in z neusahljivo grenkobo.
Kakšna je ta poezija?
Tone Partljič, ki pravi, da je Tone Kuntner med najpopularnejšimi sodobnimi slovenskimi pesniki, je ob zbirki Moja hiša odgovoril, da je ta poezija preprosta kot kruh: To je poezija, preprosta ko kruh, trpka ko lesnika, jasna ko trate, grozljiva kot mrtva zemlja, lepa in bridka kakor Slovenske gorice. Ne razmišljam o tem, ali je relativna ali metaforična poezija, je rimana ali prosta, tradicionalna ali moderna …
Kritik Aleš Berger pa je ob zbirki Moje bregače poleg pesnikovega doživljanja »mrtve zemlje« izpostavil še en motiv in čustvo – ljubezen: Prizadeto in trpko je zapisoval svoje doživljanje »mrtve zemlje«, opuščenih in propadajočih kmečkih domačij, in rojstva v mestu, kamor ga je pripeljala življenjska pot; njegove tovrstne pesmi so bile elegično utišane impresije ali rezki klici socialnega protesta …
Dvojna erotična navezanost: na kmečko zemljo in na ljubljeno bitje prežarja Kuntnerjevo poezijo.
Pri označitvi Toneta Kuntnerja, da je eden redkih domovinskih pesnikov, saj so zanj značilne tudi družbeno kritične pesmi, je zanimiva misel Aleksandra Zorna iz spremne besede v zbirki Podorane sanje: Da bi znova vzpostavili vrednost domoljubja, so nam očitno najprej potrebni pesniki. Ideologi so naredili vse, da so nam ga priskutili. Iz domoljubja so skovali šovinizem in nacionalizem. Domoljubje pa ne domuje v ideologiji, to zdaj že lahko vemo, čeprav se lahko vanjo tudi popači. Kajti če rečemo in mislimo domoljubje celovito, smo rekli zraven že tudi ljubezen …
V sodobni slovenski poeziji je pesniška govorica Toneta Kuntnerja nekaj posebnega zaradi njene preprostosti. To so pesmi za bralca, ki rad prisluhne poeziji srca. To je poezija, ki je kot iz domačih travniških rož spleten most do bralca, ki ga očara neizumetničenost, ki mu ni pri srcu nejasen moderen poetičen formalizem, ki ni za modne poetične prebliske in ki mu je blizu enostavna pesniška forma. Če je v sodobni slovenski poeziji poezija Toneta Kuntnerja nekoliko osamljen pojav, pa je zato zaradi svoje ljudskosti, ritma in melodije toliko bolj popularna med ljubitelji poezije.
In kaj pravi Tone Kuntner o sebi:
Jaz moram vsako besedo zapisati, moram jo videti napisano in tudi pišem jo s svinčnikom na papir in šele končni izdelek, čistopis, lahko shranim v računalnik. Čeprav sem na začetku imel nekako averzijo do tega, da to dajem v nek računalnik, v nek predal, ki ga lahko vsak odpre in pogleda…
Zame so v resnici stvari preproste: pišem tako, kot občutim. /…/
Ta izrazito ʼneliterarniʼ, prvinski odnos do poezije me je zanesljivo zaznamoval v otroštvu in še danes ne dam kaj prida na razne literarne teorije in razglabljanja. Pišem, kot občutim. To je zame resnično. Nikoli nisem napisal nobene pesmi zato, da bi nosila kakršno koli literarno-teoretično oznako.
Deseti Zlatnik poezije 2014 za obsežen pesniški opus, za žlahtni prispevek slovenski literaturi in kulturi prejme pesnik Tone Kuntner.
